Komentar / Kandidatka za premierko

N'toko

23. 12. 2022  |  Mladina 51  |  Žive meje

Ko boste brali to kolumno, bo obravnavani dogodek že zdavnaj pozabljen. Bo le še eden izmed tisočerih drobnih detajlov, ki z naslednjim dnem izginejo iz spomina in postanejo neopazen košček v mozaiku slovenske politike. Toda bila bi neskončna škoda, če bi 14. december 2022 utonil v pozabo. Na ta dan so nam namreč vidni obrazi kulture uprizorili najnazornejšo predstavo slovenskega liberalizma, kar smo jih kdaj videli. Tako nazorno, da jo bomo lahko še dolgo uporabljali kot pedagoško orodje. Če me bo v daljni prihodnosti kdo vprašal, kaj je bil liberalizem, bom lahko vedno odprl arhiv in pokazal na literarno prireditev Šopek srčnic za gospo Tatjano Bobnar. Slovenski liberalizem so prominentni literati, ki recitirajo poezijo policijski funkcionarki.

Društvo slovenskih pisateljev, kot bi se zavedalo nelagodja, ki ga utegne javnost začutiti ob literarnem večeru, namenjenem čaščenju policajke, je opis prireditve poskušalo zmehčati s samoironijo: »Gre za najbolj nenavaden literarni večer vseh časov, ko bodo umetnice in umetniki prvič v zgodovini javno branili vodilno predstavnico represivnih organov!« Ko bi bilo vsaj res. Toda slavljenje upravljavcev državnega aparata je pravzaprav ustaljena praksa naše kulturne buržoazije. Njeni predstavniki kot prava moderna duhovščina že od osemdesetih let lebdijo med političnimi veljaki in ob vsakem spopadu za moč nagovorijo ljudstvo k podpori tega ali onega kolega iz vrst birokracije … Seveda z namenom, da Slovenijo obranijo pred vedno grozečim avtoritarizmom. Najprej so se brale pesmi Janši in Bavčarju, soustvarjali so kult notranje ministrice Katarine Kresal, po razpadu LDS pa v najbolj kičastem ritualu do zdaj javno moledovali Jankovića, naj kandidira za premiera. Naj vas naslov ne zavede, duhovniki slovenskega liberalizma so od nekdaj oboževali šerife.

Tu smo pri prvi značilnosti liberalizma, ki jo pesniki nevede artikulirajo – to je apolitičnost. Lahko se menjajo le obrazi, ne pa sistem. Liberalci so globoko predani ohranjanju statusa quo, torej lastniških razmerij, kakršna so se ustvarila v devetdesetih letih, ko so si osamosvojitelji razkosali družbeno lastnino in si razdelili vrtičke v državnem aparatu. Ta družbena ureditev, ki je ljudi razdelila na ekonomske zmagovalce in poražence, zdaj velja za »normalno« in »spodobno«, ljudje, ki skrbijo za ohranjanje te razredne ureditve, pa so »strokovnjaki« – funkcionarji, ki so že tako dolgo na stolčkih, da se je njihova politična barva povsem zlila z ozadjem njihovih uradov in so zato obveljali za nepolitične. In ker se vladavina tranzicijskih zmagovalcev ne sme preizpraševati (kadrovske spremembe so avtoritarizem!), je edina dopustna politika navijaštvo za birokrate, ki prisežejo, da bodo delali znotraj okvira postavljenih struktur. Pozabite na spremembe pravnega ali ekonomskega reda – skrajni domet liberalne politične domišljije je »spraviti pravega strokovnjaka na položaj«. Tako nas osamosvojiteljska duhovščina vsakih nekaj let mobilizira k podpori tega ali onega pravnika, gospodarstvenika ali uradnika, ki bo tokrat zares rešil Slovenijo. In vedno išče nove odrešenike. Obrazi se menjajo, da bi lastniška razmerja ostala enaka.

Seveda nam tega ne morejo povedati naravnost. Njihova obramba birokratskih kolegov je zato vedno zamaskirana v pompozne speve o svobodi in demokraciji. Samo v liberalnem imaginariju lahko boj med dvema uradnikoma za stolček postane obramba »življenjske normalnosti in elementarne človeške spodobnosti«. Samo v liberalizmu lahko ministrstvo za notranje zadeve – kjer od osamosvojitve hierarhijo položajev narekujejo posli z opremo in fašistoidne identitetne politike – postane prizorišče boja za Človečnost. In prav to institucijo, katere vloga je, da varuje bogate pred revnimi, nam hočejo predstavniki kulturne avantgarde prodati kot vozilo napredka. Ker so nezmožni priznanja dejstva, da je v zadnji instanci birokratsko nasilje tisto, ki ohranja pri življenju razredno vladavino, se bodo vedno zatekali k fantaziji o dobrem policaju, ki tepe po pravilih in ki mu pendreka ne bo nikoli zaneslo v njihovo smer.

Tu pa smo pri ključni značilnosti slovenskega liberalizma: odtujenosti. Naravnost šokantno je, kako malo zanimanja premore liberalni komentariat za dejansko delo Tatjane Bobnar. Kateri točno so dosežki njenega šestmesečnega ministrovanja? Umetniki, ki se ji zahvaljujejo za »pokončnost zoper protizakonito divjanje ukrepov prejšnje vlade ter za profesionalno korektnost in človečnost do beguncev, ranljivih žensk in otrok ter žrtev policijskega nasilja«, ne morejo pokazati na eno samo dejanje, ki bi upravičilo njihove slavospeve – še celo obljubljene simbolne odstranitve žice ni izpeljala! Še več, Tatjana Bobnar je ohranila številne poteze Janševe vlade in stopnjevala zapiranje prosilcev za azil v center za tujce, zagovarjala Hojsove drakonske izpite iz znanja slovenskega jezika za tujce in klicala ubijalski Frontex na evropske meje. Kulturnikov to kakopak ne zanima. Tako kot jih ne zanima, da je pod njenim vodstvom policija v letih 2019 in 2020 nezakonito deportirala več kot 14 tisoč oseb v roke hrvaški policiji, zavedajoč se, da jih ta sistematično pretepa in muči. Takrat je civilni družbi in medijem o tem lagala. Danes zaman iščem priznanje, kaj šele opravičilo ali odpravo krivic – nasprotno, ministrstvo za notranje zadeve se z vsemi topovi bori proti žrtvam, ki iščejo pravico na sodiščih.

Ne, Tatjana Bobnar ni postala junakinja zaradi svojih dejanj. V to jo je naredila kriza liberalizma, katerega zagovorniki se zatekajo v čedalje bolj blazne fantazije, da opravičujejo nevzdržni družbeni red. In ker so obdelali že vse možne kandidate za odrešenika pred policijsko državo, je edini preostali rešitelj postala kar policija sama. Bivša ministrica je dobro zaznala, kaj potrebujejo – zanje se ni obnašala kot ministrica, ampak kot kandidatka za predsednico vlade. Hodila je na prireditve in recitirala cenene govore o človekovih pravicah. Obljubljala jim je konec janšizma in projektno sodelovanje (beri financiranje) z nevladniki. To, da jo je polje dnevne politike izvrglo, dejstvo, da je postala prva žrtev neizogibnega razpadanja Golobove krhke stranke in da jo bo zamenjal kakšen manj priljuden birokrat, ji kvečjemu koristi. Morda bodo liberalci že prihodnje leto potrebovali nov obraz, da jih reši pred spektrom avtoritarizma. In morda bomo takrat videli liberalizem v njegovi dokončno izčiščeni obliki – vladavini prijaznega policaja. Pesmi so že napisane.