Komentar / Čakajoč čudeže

dr. Bogomir Kovač

23. 12. 2022  |  Mladina 51  |  Ekonomija

Zakon o pomoči gospodarstvu za omilitev posledic energetske krize vse bolj buri duhove. Vlada je želela z njim subvencionirati podjetja zaradi visokih cen energentov, zaščititi delovna mesta, zagotoviti potrebno likvidnost. Toda gospodarski deležniki so prepričani, da vladne politike in ukrepi ne zagotavljajo potrebnih konkurenčnih možnosti. Prihajajo prepozno, pristopi so arbitrarni, učinki verjetno manjši od pričakovanj. Vlada ga ponuja kot »končni možni kompromis« glede domače fiskalne vzdržnosti in evropskih regulacijskih ukrepov. Z njim naj bi dobili stabilno in predvidljivo poslovno okolje, toda prav tu tiči največji problem. Razmere na trgih energentov in geopolitični kaos ostajajo, domače energetske zadrege pa se stopnjujejo. Začasni in izredni ukrepi postajajo stalnica in nova normala. Državne pomoči so nujno, toda tudi lažno blažilo za razpad energetskih trgov. Razlike v cenah so velike, poslovne izgube pa tudi. Celotno obvladovanje cenovnih škarij in pokritje izgub bi zahtevali dvakrat višji vložek države od ponujenega. Od tod trk pričakovanj Golobove vlade na eni in gospodarstva na drugi strani. Zlom energetskih trgov dokazuje zgolj polom domače in evropske energetske politike.

Začnimo še enkrat z evropskimi zablodami. EU je vseskozi razvijala različne oblike tržnih rešitev za skupni energetski trg. V sedanji energetski krizi je najprej razrahljala regulacijske omejitve, državne pomoči so postale fiskalno neproblematične. Težava evropske energetske politike je seveda plin, ki je nosilni fosilni energent želene zelene transformacije. Težava je bila seveda v izraziti navezavi na poceni ruski plin, ki je leta 2022 zaradi rusko-ukrajinske vojne postal nezaželen energent. Diverzifikacija ponudbe in domala popolna zaustavitev dobav ruskega plina je dramatično dvignila njegove tržne cene. EU je sprva ponudila dva odgovora, diverzifikacijo ponudbe in razvoj alternativne plinske infrastrukture. Sledila je sporna oživitev termoelektrarn in jedrskih central. Tretji korak so namenili politikam in ukrepom za učinkovitejšo rabo energije in varčevanju. In nazadnje so sredi decembra mukoma sprejeli tudi regulacijo tržnih cen. Sistem naj bi začel delovati februarja 2023, torej v kritičnem obdobju zime z domala na pol izpraznjenimi skladišči plina. Hkrati je višina »cenovne kapice« na ravni 180 evrov zastavljena tako, da se bo sprožila redko, če sploh. Kadri Simson, komisar za energijo, pojasnjuje, da gre zgolj za samodejno gašenje visokih tržnih cen. Toda problem niso ekscesni cenovni dogodki, temveč izkrivljen tržni energetski sistem.

Članice EU so od začetka energetske krize (september 2021), zgolj za njeno sanacijo porabile več kot 700 milijard evrov in zgodbe še ni konec. Osrednji namen je zaščita porabnikov pred skoki cen. Težava pa je dvojna. Energetska politika in ukrepi vlad so nacionalne narave. EU zgolj skrbi za enoten okvir energetskih trgov in arbitrarna pravila glede dovoljenih državnih pomoči. Regulacija cen je tu lahko zgolj posredna, saj EU nima niti fiskalnih zmogljivosti niti politične moči za njihovo izravnavo na ravni držav. Od tod težava z brezzobimi kompromisi in navidezno enotnostjo. Zato so nacionalni izgovori glede odrešujočih evropskih rešitev navadno sprenevedanje. Drugi problem pa sta obseg in hitrost učinkovanja dovoljenih fiskalnih intervencij držav članic. Fiskalne pomoči so učinkovite, če so pravočasne in dovolj velike. Toda ker sprožajo na drugi strani problematično zadolževanje, prihajajo običajno prepozno in v premajhnem obsegu. Sindrom »too little, too late« (2-TL) je na natezalnici lovljenja odrešujoče gospodarske rasti ali pa potapljajočih se stroškov zadolževanja, ki jih zategujejo zasebni »finančni trgi«. Zgodba je torej povsod enaka. Če rešujete energetske trge z državnimi subvencijami, na koncu trčite na še bolj odtujene finančne trge. Za zdaj poskuša Bruselj reči reševati z začasnimi regulacijami, zadolžene države pa s pomočjo procedur MDS. Celoten sistem pa tone, ker povratne zanke ne delujejo več. Trgi »proizvajajo« ekscesne razmere, dolgovi pa naraščajo. Trgi živijo samo še od religioznega upanja, da so edina možna rešitev, dolžniška ekonomija pa od lažnega zaupanja v božanstvo denarja ex nihilo. Zato ta čudni svet lahko rešijo samo še čudeži. In teh seveda ni.

Slovenski zakon o pomoči gospodarstvu z blagozvočnim nazivom ZPGOPEK je prežet s temi stranpotmi. Na eni strani se je vlada predolgo zanašala na odločitve EU, pri čemer bo morala evropski test dovoljenih pomoči šele prestati, po drugi ga pestijo zadrege »2-TL«. Dobili smo zakon, ki skoraj vsem ponuja nekaj, toda vsakomur daje premalo in mnogim tudi prepozno. Zakon predvideva pet oblik pomoči, izračuni so kompleksni, na srečo jih opravijo na ravni države. Zaplete pa se že pri tem, za kakšne pogodbe z dobavitelji energije gre, letne, mesečne, dnevne, kaj bo s kumulativnimi pomočmi, do kam sežejo ukrepi na trgu dela, kako ravnati z likvidnostnimi krediti … Če Nemčija namenja reševanju energetike 300 milijard, bi jih Slovenija potrebovala skoraj tri. Ta vlada je sila komunikativna z vidika prelaganja odgovornosti in veliko bolj skrivnostna glede odločitev. Dokapitalizacija HSE kot kvazi kredit, ki ga do leta 2024 ni mogoče vrniti, pa še brez evropskih dovolil, je dober primer slabega ravnanja. Četudi se morda celo izide.

Energetsko subvencioniranje je novo polje konkurenčnosti članic EU. Fiskalno šibkejše države bodo izgubile, finančno močnejše pridobile. Problem namreč niso predvsem cene, temveč stabilna oskrba, ne gre za krizo povpraševanja, temveč ponudbe. Za EU in Slovenijo je tu ključna konvergenca glede konkurenčnosti držav in podjetij. To pa je enigma sedanjega zakona in pričakovane reforme energetskega sektorja. Saga reševanja energetske krize v državi se šele začenja.