Komentar / Nazaj v prihodnost

Vlado Miheljak

30. 12. 2022  |  Mladina 52  |  Dva leva

»Golobova vlada ne predlaga zahval in nagrad tistim, ki so uspešno reševali življenja ter Slovenijo ubranili najhujšega, temveč onim, ki so nas pehali v nesrečo. Nagrajuje tiste, ki so v času največje nevarnosti okužb preko nezakonitih in neprijavljenih množičnih zborovanj širili bolezen po trgih in ulicah. ... Golobova vlada ne nagrajuje tistih, ki so ob množičnih nezakonitih protestih skrbeli za varnost ljudi in lastnine, temveč one, ki so razbijali in uničevali po ljubljanskih ulicah. Ne nagrajuje tistih policistov, ki so obvarovali največji zunanjepolitični dogodek v zgodovini Slovenije, temveč nasilneže, ki so varnost tujih delegacij ogrozili. ... Vladavino prava na ta način spreminja v vladavino barbarstva. ... Predaleč je šlo. Nobeno prikrivanje dejstev več ne pomaga. Vendar so zgolj politične konsekvence tega zdrsa proti barbarstvu premalo. Potreben je širši premislek, resna ocena posledic skrajnega populizma in splošen premik k streznitvi. .... V novem letu 2023 nas čaka prihodnost, ki se še ni zgodila.«
— Zadnji, a ne poslednji samogovor Janeza Janše (23. 12. 2022)

Kultni filmi trilogije Nazaj v prihodnost Roberta Zameckisa so pokazali, kako težavno je popravljati čas. Če popravljaš preteklost, ker nisi zadovoljen s sedanjostjo, si lahko pokvariš prihodnost. In obratno, če popravljaš prihodnost, ker nisi zadovoljen s sedanjostjo, lahko izvorno vse zamočiš že v preteklosti. Kar lahko posledično pokvari sedanjost in tudi prihodnost. Skratka popravljanje, friziranje časa se ne obnese, ker ne zagotovi, ampak poruši to, za kar greš v remont – namreč nadzor nad dogajanjem. Seveda ima Janša dovolj razlogov za popravljanje preteklosti. Pač, vse tiste lepotne in jedrne napake lastne podobe in usode, ki najbolj travmatično razgaljajo diskrepanco z njegovim današnjim likom. Torej, da je bil mlad, perspektiven in tudi bolestno ambiciozen partijski kader. In s partijo je prišel v konflikt zaradi premajhne radikalnosti. A ne premajhne radikalnosti lastne osebe, pač pa partije. Očital ji je, da je bila premalo to, za kar naj bi se razglašala. In potem so ga leta 1984 izključili iz svojih vrst. Kar je bila prva velika krivica, ki ga je prizadela.

Kje je Janšev izhodiščni problem? Mladost je živel iztaknjen iz časa in prostora, v katerem se je odvijalo ne le takratno kritično mišljenje, ampak se je tudi oblikovalo življenje generacije tistega časa. Če bi Janša vsake toliko zrolal vsaj kakšen džojnt ali celo šel – kot smo v generacijskem žargonu poimenovali eksperimentiranje z LSD – na »trip« v psihedelično resničnost, namesto na »trip« v Jajce, Kumrovec in druge romarske poti partijske mladeži, bi mu to tako radikalno odprlo in spremenilo mentalne, nazorske, estetske horizonte, da najbrž ne bi že mladoleten pristal v partiji. Seveda bi to bilo krasno spričevalo neomadeževane preteklosti sedanjega zapriseženega antikomunista. Že, že. A potem bi bila preteklost pravzaprav popolnoma nepomembna. In posledično sedanjost radikalno drugačna. Kako pa se je mlad partijski gardist Janša trasiral in formiral kot aktualni politik? Z vzpenjanjem po znotrajrežimski lestvici. Samo nekdanji fanatični komunist je lahko postal tako banalno fanatičen antikomunist ... Ali, kot sem že kdaj zapisal: Janša se je odrekel komunistični ideologiji, a je ohranil boljševiško metodo delovanja. Ki jo demonstrira od poraza do poraza. Kot tak je ne le zadnji nekdanji partijec na vrhu kakšne stranke ali (občasno tudi) v vrhu državne politike, ampak je relikt, atavizem v sodobni družbi in državi. Kako vendar ne ugotovi, da mu je potekel rok trajanja; da je politično mrtev? Ker mu tega nihče zares ne pove. Je kot maček Tom, ki v ihti lovljenja miši Jerryja spregleda prepad, proti kateremu se besno zapodi. In ko je že čez rob, še vedno teče, teče ... dokler mu hudobna miš ne zažvižga in pokaže, da je zgubil tla pod nogami. Šele takrat zgrmi v globino.

In kdo naj bi povedal Janši, da nima več tal pod nogami? Hja, tu pa nastane problem. Njegovo zvesto, dodobra prebrano in obrano ljudstvo tudi samo ne opazi in ne verjame, da je politično truplo. Obnaša se kot Norman Bates do svoje že zdavnaj mrtve in osušene matere ... sledi željam, posluša ukore, izvršuje voljo, kot da bi bila živa, močna in prisotna.

A največji »paradoks paradoksa Janše« je, da ga slej ko prej ohranjamo pri življenju mi – mediji in kritična javnost. Dejansko kolaboriramo z njim; z vsakim zapisom, z vsako še tako kritično besedo. No, nisem pa prepričan, da bi se zarota molka kaj bolj obnesla, ker je dovolj spreten in agresiven, da bi izkoristil formalne procedure, da bi se lahko še naprej umeščal v središče političnega dogajanja. In predvsem je izjemno vztrajen. Kdo bi od volitev do volitev tako stoično prenašal poraze? Samo letos je doživel več porazov kot prej v celotni karieri. Že res, da poraze prikazuje kot zmage. Vedno jih je. A nekje globoko v sebi ve, da je zavozil. Zato pleše svoj delirantni ples. Do konca. Zadnje poglavje te »krvave sage« je pritožba glede referenduma o RTV na ustavno sodišče. Ali je to tudi poslednja, bomo šele videli. Kmalu? Bojim se, da ne v realni prihodnosti, ampak enkrat v nedefinirani bodočnosti.

Za leto 2023 nam je Golob zaželel na krožniku manj mesa. Sam bi bil zadovoljen že, če bi bilo v novem letu na dnevnem meniju vsaj manj Janše.