Komentar / Mlinski kamni

dr. Bogomir Kovač

30. 12. 2022  |  Mladina 52  |  Ekonomija

Vse pogosteje nas ob izteku starega leta preveva spoznanje, da bi ga bilo najbolje čim prej pozabiti. Krize si sledijo z domala filmsko naglico, vsaka je globlja in kompleksnejša, bolj soodvisna od druge. Leto 2022 naj bi po pandemijski globalni kataklizmi prineslo zasuk, pa smo potonili v novem kriznem močvirju. Rusko-ukrajinska vojna, energetska kriza in inflacija so zarezale v vse družbene pore, še najbolj usodno v EU. Leto 2023 zato ne obeta ničesar dobrega, čas neznosne negotovosti se nevarno gosti, razumske rešitve pa izmikajo. Zato ni več političnega miru in iskanja skupnega dobrega. Globalizacija po meri Zahoda je trčila v ledeno goro zahtev multipolarnega sveta svetovnega Vzhoda in Juga. Geostrateški trk ZDA in Kitajske je vse bolj otipljiv in usoden. Ameriški konflikt z Rusijo v Ukrajini je zgolj uvertura v prihodnji spopad s Kitajsko na Tajvanu. Očitno je konec obdobja relativne predvidljivosti in stabilnosti. Geopolitika bo v letu 2023 dokončno dokazala svojo premoč usmerjanja družbenih sprememb, od podnebnih do socialnih, od ekonomskih do političnih. V stari družbeni izbiri »topov in masla« vse bolj zmaguje logika topov. In to je najslabše sporočilo leta 2022.

Razvojna formula po drugi svetovni vojni je temeljila na miroljubni koeksistenci držav in ekonomskem povezovanju. Mednarodno stabilnost so zagotavljali teritorialna integriteta držav, ekonomska globalizacija in dogovorjena pravila igre. Toda multilateralni svet, ukrojen po meri ZDA in zmagovalcev druge svetovne vojne, razpada, stare mednarodne institucije (OZN, MDS, SB …) sodijo v muzej zgodovine 20. stoletja. Leto 2022 je razgalilo njihovo blasfemičnost in neučinkovitost. Svet ponovno krojijo brutalni politični interesi velikih sil in kapitala. Žal pa sta njihova moč in brezobzirnost obratno sorazmerni s sposobnostjo obvladovanja kriz. Ukrajinsko-ruska vojna je varnostno ogrozila Evropo, čudaške ekonomske sankcije pa za zdaj bolj škodujejo EU kot Rusiji. Pandemija je utrdila politično fragmentacijo sveta, ta vojna pa je poglobila njegovo ekonomsko divergenco. Leto 2022 si bomo zapomnili po eskalaciji geopolitičnih konfliktov, po energetski in prehranski krizi, utrditvi globalne inflacije in stagnaciji svetovnega gospodarstva. Vse to so mlinski kamni tudi v letu 2023.

Očitno smo omreženi s krizami, od ekološko-ekonomske do demografsko-socialne. Rešujemo jih lahko skupaj in ne na političnoideoloških okopih. Zato potrebujemo novo arhitekturo svetovne ureditve, učinkovitejši ekonomski multilaterizem, dogovor o miroljubni koeksistenci držav. Hkrati pa se povsod krepita politični populizem in avtokratsko vodenje držav, liberalna demokracija se je utopila v labirintih političnega kapitalizma. Toda prav politični kapital povsod kopni, notranje nestabilnosti držav se prenašajo na mednarodno raven in obratno. Ukrajinsko-ruska vojna je mokra vaja teh sprememb, kjer trenutno vodilne sile stavijo na vojno in ne mir. Leto 2023 bo zato ključno. Za mir, obvladovanje kriz in začetek drugačne ureditve sveta.

Ekonomske napovedi niso ugodne in potrjujejo politični pesimizem. Globalna rast svetovnega BDP bo leta 2023 okoli 2,5 odstotka, med najnižjimi v zadnjih desetletjih. Najrazvitejša gospodarstva bodo v recesiji, evrska skupina v EU lahko pričakuje celo negativno rast. Globalna inflacija naj bi obstala pri 6,5 odstotka, realno bo bližje osmim odstotkom. Stagflacija je zato vsaj v EU skoraj gotovo dejstvo. To preprosto pomeni, da bo monetarno gašenje inflacije z višjimi obrestnimi merami spodbudilo recesijo in podražilo zadolževanje držav. Države se bodo vsevprek zadolževale zaradi različnih oblik draginjskih in razvojnih pomoči. Zato bo zdravje globalne ekonomije v letu 2023 odvisno od uspešnega lovljenja ravnotežja med restriktivno monetarno in ekspanzivno fiskalno politiko. Dokler ne bodo odpravljeni ponudbeni šoki na trgih energentov, ključnih polproizvodov in na trgu dela bodo stroški rasli, z njimi pa cene. Hkrati pa bodo pribitki na državne obveznice vse višji, države se bodo zadolževale težje in dražje. Stagflacija in zadolževanje bosta krojila politično usodo vlad in ekonomsko dinamiko razvitih držav. Za razvijajoče se države, zlasti Afrike in vse bolj tudi Azije, pa bo v ospredju dramatična prehranska in tudi dolžniška kriza. Ukrajinsko-ruska vojna in ekonomska kriza, podnebne spremembe ter lakota prehransko ogrožajo skoraj tri milijarde ljudi. Leta 2023 bo to sprožilo nov val migracij proti zahodu. Toda EU jih demografsko in ekonomsko potrebuje, politično pa vedno znova zavrača.

Regionalna globalna slika razkriva trenutna razmerja politično-ekonomske moči. ZDA bodo leto 2023 v skupini OECD preživele z najmilejšo recesijo. Najhitreje so se spopadle z inflacijo, vlada je zagnala ogromne razvojne in vojaške programe, utrdile so položaj dolarja in izkoristile naftni trg. EU bo na drugi strani v najtežjem položaju. Politično podrejanje interesom ZDA v posrednem spopadu z Rusijo jo bo prizadela ekonomsko, socialno in politično. Kitajska pričakuje postopno izboljšanje rasti, skupaj z Indijo bosta rasli več kot dvakrat hitreje od svetovnega povprečja. Azija ponovno postaja svetovni motor gospodarskega razvoja, posebno v Afriki bodo ZDA poskušale omejiti kitajski ekonomski vpliv, drugod pa političnega. Energetska kriza bo daleč najbolj prizadela konkurenčnost EU, ZDA bo celo koristila, izjemno bodo pridobile seveda naftne države. Toda na globalnem ekonomskem Titaniku ni političnih zmagovalcev.

V letu 2023 se nadaljujejo negativni politično-ekonomski trendi. To žal ne bo leto zasuka, temveč poglabljanja kaosa, lovljenja pragmatičnih rešitev preživetja. Časi relativne stabilnosti in predvidljivosti so minili. Negotovost v ekonomiji in politična tveganja so nova normala naše prihodnosti. Upanje sicer obstaja, če vanj zaupamo. Predvsem pa upanje zahteva, da si upamo.