Komentar / Zakoračiti v prazno

Heni Erceg

30. 12. 2022  |  Mladina 52  |  Hrvaška

Najprej smo »zakoračili« iz Jugoslavije, nato iz vojne, potem smo »zakoračili« v Nato, EU, Schengen, evro … Sočasno smo »zakoračili« v revščino, nebrzdano inflacijo, velikanske stroške za hrano, elektriko, vodo, plin, življenje nasploh, »zakoračili« smo tudi v opustošeno državo množičnega izseljevanja in v popolno razčlovečenost vladajoče stranke, ki ji je do tretje zime po strahovitem potresu na Baniji v bližini Zagreba na prizadetem območju uspelo zgraditi zgolj šest – s številko 6 – hiš, zato na tisoče Banijcev še vedno živi v mrzlih kovinskih bivalnikih brez vode, elektrike, cest … »Zakoračijo« lahko samo v svoja zaledenela obup in nemoč. Brez dvoma smo »zakoračili« v bedo državice na obrobju Evrope, ki ji je odvzeta vsakršna suverenost, ki je sprta z vsemi sosedi na vzhodu, ki se v nacionalizmu še vedno mojstri ob državotvorni nemoči Bosne, s Srbijo pa sploh nima diplomatskih odnosov.

Z izrazom ’zakoračiti’ – čeprav v pomenu koraka k izboljšanju – kot z nezmerno, neutemeljeno samohvalo nenehno opleta predsednik vlade, ki je že dodobra izgubil stik z mučno resničnostjo. Ohol in preganjavičen, predan vernik evropskih birokratov je ob koncu leta vendarle tudi sam »zakoračil« v nepričakovan poraz, ko odločitev o urjenju ukrajinskih vojakov na Hrvaškem v parlamentu ni dobila dvotretjinske podpore – kljub vnetemu prizadevanju, podkupovanju opozicije in popolnemu neupoštevanju predsednika republike, ki naj bi bil sooblikovalec zunanje politike. Pozneje se je ta poraz prelevil v histerični obračun z vsemi, ki menijo, da Hrvaška že dovolj pomaga Ukrajini in da se ji res ni treba še globlje vpletati v tamkajšnjo vojno. Lahko rečemo, da je izpeljal performans za bruseljske mentorje, ko je demokratično glasovanje v parlamentu razglasil za zmago zla nad dobrim, pri čemer ga ni bilo sram priznati, da »Hrvaška ni več niti neuvrščena (kot je bila Jugoslavija) niti nevtralna«, ampak je dolžna ubogati ukaze evroatlantskih pajdašev, zato bi se morali vsi, ki so glasovali proti vojaškemu urjenju Ukrajincev v teh krajih, sramovati, saj so izmečki in so izdali nacionalne interese. V nasprotju z njegovo stranko, tem zločinskim, koruptivnim združenjem, ki je »resni varuh nacionalnih interesov«. Bil je popolnoma iz sebe, saj bi morala biti prvič neka odločitev sprejeta z dvotretjinsko parlamentarno večino, ne zgolj z avtokratskim ukazom njegove vlade. Ni ga bilo sram dneve in dneve robantiti in opozicijo ter redke medije razglašati za »politične pritlikavce in strahopetce«, »putinofile«, ki »ne razlikujejo dneva od noči in dobrega od zla« in bodo zaradi narodne izdaje in ker so škodovali namišljenemu mednarodnemu ugledu Hrvaške, odslej »živeli s stigmo«.

Hehe, s stigmo dezerterjev in strahopetcev, kot grmi premier in v svojem gnevu omenja celo vojno leto 1991, ki ga menda zdaj podoživljajo Ukrajinci. V bližini pa ni nikogar, da bi ga s komolcem dregnil pod rebra in mu zašepetal: »Ne omenjaj, zaboga, leta 1991, ki si ga preživel na varnem v svoji obednici,« medtem ko so tukajšnji »strahopetci in izdajalci« tičali v rovih. Potem pa je prav njegova ekipa kot nobena pred njo deloma okradla, deloma razprodala Hrvaško in »zakoračila« v vazalski odnos in popolno pokorščino vsakemu bruseljskemu tepcu.

Samo drobceni, komaj omembe vredni plamenček demokracije v parlamentu, zgolj nepomembno upiranje avtokratskemu voditelju je spodbudilo bes njegovih medijskih pribočnikov in složno so zavreščali, da je glasovanje proti urjenju Ukrajincev »globoko nemoralno«, ker je »vojna v Ukrajini v resnici tudi naša vojna«, saj je »Rusija naša večna sovražnica«. Tako kot Srbija, na primer. Pomembna novinarska peresa so zabevskala o strahopetnosti in izdaji, predsednika republike imenovala »putinofila«, kot da bi se bili ruski sovragi izkrcali na hrvaški meji, pri čemer bi se bila skupinica opozicijskih izdajalcev razglasila za slabokrvno in se spravila kam na varno.

Ok, ok, vsakršna podobnost z domnevno diagnozo slabokrvnosti premiera Plenkovića v tistem vojnem letu 1991 je popolnoma namerna. Pa vendar, je vsa ta leta živel s stigmo izdajalca, ki se je izognil udeležbi v vojni za – vmes že zapravljeno – tako imenovano hrvaško neodvisnost in suverenost? Ali prav zaradi tega kompleksa tako bojevito terja, naj hrvaška postane dejavnik v tuji vojni, poligon zahodnih sil za vojaško urjenje Ukrajincev, zaradi česar bi se po nepotrebnem izpostavljala besu tistega ruskega norca? Hm, res, prav gotovo bi bil spet »slabokrven«, če bi nas zadelo kako novo zlo.

V glavnem ne gre za solidarnost z Ukrajinci, ampak za nepričakovano nelojalnost vodji in njegovemu avtonomnemu odločanju o vseh in vsem, idolatriji tako imenovanih zahodnih vrednot. Od tod izvirata njegov histerični bes in plaz žaljivk zaradi v bistvu popolnoma nepomembne odločitve. Ki pa jo je vladar doživel kot osebni neuspeh, nevajen neposlušnosti že tako nemočne opozicije, pa tudi državljanov, ki, kot kažejo upoštevanja vredne raziskave javnega mnenja, kar 60-odstotno nasprotujejo urjenju ukrajinskih vojakov na Hrvaškem. Vendar premier trdi: »Politike ne določajo ankete.« Ne določa je torej volja ljudstva, ampak logika gonjačev živine, vsako črno ovco pa je treba obravnavati kot izdajalca skupnega interesa pastirjev in črede. Pastirja, ki se, mimogrede rečeno, tako zelo boji črede, da se naokoli že dlje vozi z oklepljenim audijem. Toliko o »pritlikavcih in strahopetcih«.