Komentar / V kočiji s Falconom

Bernard Nežmah

6. 1. 2023  |  Mladina 1  |  Pamflet

Razposajeni in dobrohotni voditelji Svobode postajajo alergični na svobodo novinarjev. Miranu Lesjaku je v zadnjem lanskem Objektivu Dnevnika uspel intervju leta. Če smo doslej opazovali prešerno razposajenega predsednika vlade, se je zdaj pokazal kot arogantni vladar. Robert Golob se je jezil na urednika, zakaj mu postavlja ta in ne drugačna vprašanja, ga prekinjal sredi postavljanja vprašanja, na koncu pa besno odšel, ne da bi se soočil z vrsto ključnih tem. Pomenljiv je njegov poslednji odgovor na delo ministra Danijela Bešiča Loredana, kateremu ne le, da zaupa, še več - ga občuduje. Širna dežela doživlja, kako zdravstveni sistem razpada, zanj pa ne šteje stanje stvari, ampak njegovo čustvovanje – če ima nekoga rad, je ta OK. Merilo, po katerem ravna predsednik vlade, ni objektivno dejstvo, ampak njegovi osebni občutki.

Razigrana predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič, ki je po volilni zmagi vzklikala, kako sta se v deželo vrnila sproščenost in svoboda, je pred novim letom napovedala, da bo tožila komentatorja VV Faktorja Romana Vodeba zaradi njegovih psiholoških ocen njenih javnih nastopov, in hkrati da bo od agencije AKOS zahtevala sankcije zoper medijsko hišo, ki predvaja dano oddajo.

Če bi novinarje vprašali, kaj jim je ljubše: da jih politik kazensko in odškodninsko preganja po sodišču ali da zoper njih napiše zajedljivi tvit, bi se absolutna večina odločila za slednje. Eno je spopad besed proti besedam, drugo pretnja z zaporom. Sodni proces bo sicer burka za medije, čeprav je kot tak daleč pod standardi svobode govora za časa strahovlade Janeza Janše. O njem so lahko mediji prosto pisali, analizirali njegov psihološki profil, v enem izmed dnevnikov smo lahko prebirali celo psihiatrično oceno nevarnih lastnosti takratnega premiera. A vse je bilo dovoljeno, bil je čas svobode izražanja.

Vladna koalicija je spomladi sprejela nov zakon o RTV SLO, a že ob prvi implementaciji ga spremlja absurd. Predsednica države je morala namreč izžrebati, kateri del televizijskih svetnikov bo imel dvoletni in kateri štiriletni mandat. Gospa Nataša Pirc Musar, ki je bila goreča podpornica novega zakona, zdaj prva protestira, zakaj so sprejeli zakon, ki ji nalaga tako bizarno početje. Predsednico spreminja v komično figuro »ceremonial mojstra«.

Še resnejši problem je tu odsotnost racia: zakaj vsi svetniki nimajo enakega statusa, zakaj bo enim potekel mandat čez dve, drugim pa čez štiri leta????? Kakšen vpliv ima to na nevmešavanje politike v televizijski program? Predvsem pa prihajajo nepredvidljivi spori. Kriteriji izbiranja, zlasti kriteriji, kdo konkretno voli svetniške predstavnike, sploh niso jasni. Bo torej izbranca Olimpijskega komiteja določil njegov predsednik, komite, ali bodo organizirali volitve po športnih panogah? Se bo neizbrani kandidat potem lahko pritožil na nedemokratični izbor? 

Stranka Svoboda se med tem širi in povečuje. Zdaj bo zavladala tudi v mestu Ljubljana, kjer je postala koalicijski partner z dosedanjim županom. Ljubljanski svobodnjaki so tako slavnostno napovedali gradnjo mestne sežigalnice odpadkov, za katero Zoran Janković išče samo še lokacijo. In predhodna javna razprava? V lanskem letu je skupina zdravnikov (alergologi, pulmologi, pediatri, kardiologi) v javnem nastopu izpostavila razloge, zakaj bo sežigalnica drastično povečala število nevarnih obolenj med meščani. Župan je njihove statistične primerjalne podatke podrl z eno potezo – če je okolju prijazna na Dunaju, bo tudi v Ljubljani. Sliši se učinkovito, toda brez geografije. Dunaj je sredi ravnine, Ljubljana v zaprti kotlini. Za smiselno primerjavo bi morali vzeti primer mesta, ki se prav tako nahaja v megleni kotlini, in v katerem so po zagonu sežigalnice začeli dihati manj kontaminiran zrak. Ker dvojec Janković-Golob pri odločitvah ne upošteva argumentov nasprotnikov, se je pripraviti na izvedbo mestnega referenduma, ki lahko edini ustavi vladajočo samopašnost. Medtem pa je gradnjo zloglasnega kanala CO vzela za svojega tudi Svoboda. A z novim presenečenjem. Oživela je namreč stranka Vesna, ki je organizirala javno razpravo o okoljski demokraciji in okoljskih konfliktih v Sloveniji – primer CO, nanjo pa povabila univerzitetne profesorje Biotehnične fakultete, profesorje hidrogeologije in geodezije, zagovornike okolja in okoljske organizacije, ki so izpostavili izjemno nevarnost tega projekta. Prebudila se je civilna družba. Ji bodo prisluhnili veliki mediji?

Prva heroina med politiki je brez dvoma Urška Klakočar Zupančič. Zadnjič ji je uspel preboj na prve strani medijev zgolj s tem, ko je pozirala fotografom na dunajskem novoletnem koncertu. A spet je imela smolo z nespodobnimi mediji, kot je spletna stran Petra Jančiča, ki je na vlado takoj naslovila vprašanje, če je predsednica Urška odletela na gala predstavo kar z vladnim letalom – Falcon? Ko se je izkazalo, da domneva drži, je sklicala tiskovno konferenco, na kateri je razvneto izpovedala, da je bila na Dunaju tudi na bilateralnih pogovorih s predsednikom avstrijskega parlamenta, kjer je s solzami v očeh zatrjevala, da se je tam vendar pogovarjala o pravicah koroških Slovencev v Avstriji. Kaj vse ji prav pride. A bolj ko se je izmotavala, večje neumnosti je klatila. Na novinarski očitek o visokem ogljičnem odtisu, je besno zabila, češ, naj gre potem raje s kočijo na Dunaj, in povzela, da ima danes vsaka pot ogljični odtis. Predsednica Urška očitno ne razumejo najnovejših sklepov Evropske unije, ki sprejema ukrepe, da bo do leta 2030 za polovico zmanjšala ogljični odtis. So popolni ignorant, ko pravijo: to je res pomembno vprašanje, a brez tega odtisa ni življenja; torej je povsem vseeno, koliko ga oni sami proizvedejo z obiskom dunajskega kulturnega dvora? Prva med parlamentarci ne razumejo osnovnega načela, da je pomembno zmanjšanje, ne pa eliminacija CO2 v zraku!!! Primer popolne intelektualne ignorantke.