Komentar / Pohujšanje in mrcvarjenje Prešernove nagrade

Jože Vogrinc

6. 1. 2023  |  Mladina 1  |  Javna pamet

Ko se je izvedelo, da je cerkev zaradi spolnega nasilja in izkoriščanja redovnic sprožila postopek proti Prešernovemu nagrajencu iz leta 2000, jezuitu Marku Ivanu Rupniku, sta se iz reakcij v javnosti spočeli dve izjemno slabi zamisli. Prva je, naj pater Rupnik Prešernovo nagrado vrne. To je vzela za svojo tudi slovenska država v trenutni verziji zmerne vlade in njene leve ministrice za kulturo. Druga slaba zamisel je razvita oblika prve: ker upravni odbor Prešernovega sklada po veljavnih zakonih in pravilih svojega delovanja podeljene nagrade nagrajencu ne more vzeti, je treba spremeniti oboje tako, da bo v prihodnje UOPS nagrado lahko odvzel za nazaj.

Zamisli nista samo slabi. Sta tudi nazadnjaški. Na odpad pošiljata napredno pridobitev, da razlikujemo med umetnostjo in moralo pa med estetskimi in etičnimi vrednotami. Rupnikov primer je že v izhodišču zamazan s tem, da je cerkev kriminal svojih članov doslej obravnavala veliko prizanesljiveje od sodobnega kazenskega prava. V godljo, kjer bi težave pri kaznovanju starih deliktov radi zdravili z odrekanjem že priznanih umetnostnih dosežkov v imenu moralnega zgražanja, se meša še poseganje aktualne politike v odločanje o vrednotah umetnosti. To slabi njeno avtonomijo. Za primerjavo: producentom in drugim filmarjem, ki so spolno izkoriščali svoje koleg(ic)e, večinoma za nazaj ne jemljejo emmyjev in oskarjev. V Sloveniji pa se po več kakor stoletju še spominjamo, da je škof v izogib pohujšanju Slovencev odkupil in sežgal naklado Cankarjeve Erotike.

Da se tema slabima zamislima izognemo, bi zadoščalo že, če bi se držali preprostega pravila morale med otroki. Če si komu podaril igračo, je ne moreš zahtevati nazaj: »Kar je dano, je v zlato zemljo zakopano!« V primeru Prešernovega nagrajenca iz leta 2000 se je dovolj spomniti, da si pater Rupnik nagrade pač ni dal sam. Dal mu jo je Prešernov odbor v imenu slovenske države. Odločitev je bila razglašena urbi et orbi in je zdaj zgodovinsko dejstvo. Iz zlate zemlje je ne izvlečete, pa če nagrado nekomu stokrat vzamete. Zanjo bo vedno odgovoren tisti, ki jo je dal, ne tisti, ki jo je dobil.

Seveda pa drži, da je bila podelitev nagrade leta 2000 sporna. Svetlana Makarovič, ki je bila druga nagrajenka tistega leta, je na prireditvi nagrado odklonila. Natančne okoliščine odločanja odbora niso znane, a če povzamemo, kaj vedo o tem informativni mediji v Sloveniji danes, se vendarle ve, da je pobuda za nagrado Rupniku prišla iz cerkvenih krogov. Ni ga predlagala komisija za likovne umetnosti. Likovna javnost v Sloveniji ga je slabo poznala. Ni izpolnjeval merila, da si jo zasluži samo, kdor je z življenjskim opusom dotlej že bistveno prispeval h kakovosti slovenske umetnostne ustvarjalnosti. Kapelo, ki jo je za papeža Janeza Pavla II. naredil atelje pod Rupnikovim vodstvom, pa je menda obiskal le en član takratnega upravnega odbora Prešernovega sklada.

Če bi ministrica in upravni odbor Prešernovega sklada leta 2023 rada popravljala napake iz preteklosti, bi bil primeren ukrep zahvala Svetlani Makarovič za njeno ravnanje.

Če navedeno drži, je za podelitev nagrade odgovoren takratni odbor. Njegovih 15 članov je bilo izvoljenih leta 1996 za štiri leta, v tednih in mesecih pred podelitvijo pa sta umrla dva izmed njih. Uradno in po smislu je nagrado podelila trinajsterica, katere člani so bili skoraj vsi ne le priznani umetniki in poznavalci umetnosti, pač pa tudi univerzitetni učitelji na svojem področju. Danes je živih še deset med njimi in so večinoma starejši od 80 let. Če bodisi mediji in javnost bodisi ministrstvo za kulturo verjamejo, da spodobnost zahteva od krivca za napačno podelitev prostovoljno odpoved storjenemu dejanju, bi morali poziv nasloviti nanje. Če verjamejo, da je treba odločitev o nagradi za nazaj preklicati, iz tega ne sledi odvzem nagrade dobitniku, pač pa se ukrep, kakršenkoli naj bo, mora nanašati na člane odbora. A katere, samo žive ali tudi pokojne? Ali tudi na ničesar kriva Andreja Hienga in Ksenijo Hribar, preminula pred 8. februarjem 2000? Z zahtevami o vrnitvi ali odvzemu nagrade Rupniku logično pridemo do absurdne posledice, da bi bilo treba kaznovati večinoma upokojence. Naj vrnejo pokojnine? Naj vrnejo vsak svoj najvišji doseženi strokovni naziv?

Zanimivo je, da doslej nihče ni predlagal očitnega pravno mogočega sklepa: če je bila nagrada pred desetletji dodeljena v nasprotju z veljavnimi pravili, upravni odbor Prešernovega sklada zdaj ugotovi, da je bila dodeljena neupravičeno, in dodelitev razveljavi. Kakor pa izbris s seznama nagrajencev ne more odpraviti večine posledic tega, da nagrada že 23 let velja, tudi ne more rehabilitirati ugleda, ki ga je institucija Prešernove nagrade izgubila z nekdanjo napačno odločitvijo.

Za ohranitev vsaj delčka ugleda Prešernove nagrade in odločevalcev o njej je bila leta 2000 najbolj zaslužna Svetlana Makarovič. Prav mogoče je, da jo je upravni odbor Prešernovega sklada določil za drugo nagrajenko kot protiutež Rupniku, saj je bila njena izbira nesporna. A s tem, da je nagrado zavrnila, je opozorila na spornost podelitve Rupniku. Naredila je, kar bi bili morali narediti tisti, ki so ju imenovali, pa tega niso storili. Če bi ministrica in upravni odbor Prešernovega sklada leta 2023 rada popravljala napake iz preteklosti, bi bil primeren ukrep zahvala Makarovičevi za njeno ravnanje.

Recimo, da se začnejo nagrajenci uklanjati moralnemu čutu ministrice za kulturo in prostovoljno vračati nagrade za svoje delo, če so se prekršili zoper zakon in/ali moralo. Moralni čut posameznih strank se razlikuje. Leva ministrica v zmerni vladi dela medvedjo uslugo avtonomiji umetnosti, saj je presojanje vrednosti umetnin skoz oči morale »bonton«, kakršnega je v časih cesarja Franca Jožefa uveljavljala oblast pod ideološko hegemonijo skrajnega, integralističnega katolicizma. Tudi danes bi ga rada uveljavljala predvsem katoliška desnica. Čemu ponujati slab zgled tistim, ki se jim bo zdela vprašljiva ustvarjalnost avtorice, ki, recimo, zagovarja abortus? Da ne okrivimo pretirano kristjanov, si zamislimo tovrstno umetnostno moralo, kjer ekološki skrajneži odrekajo vrednost muziciranju glasbenikov, ker ti jedo meso, naglavni greh koga drugega zoper poezijo v očeh zdravstvenih fanatikov pa je, khm, da kadi.

Prešernova nagrada je in bo izraz razmerij med družbo in kulturo, med politiko in umetnostjo. Tega ni mogoče spremeniti in tega tudi ni treba spreminjati.

Še huje bo, če si vlada, katere člani se imajo za zastopnike svobode, privošči kretenizem, da spremeni pravila tako, da bo že podeljeno nagrado mogoče vzeti. Takojšnja posledica vpeljave takega ravnanja bi bila, da bi bila vsaka naslednja vlada in vsak novoizvoljeni upravni odbor upravičena do spreminjanja sklepov prejšnjih odločevalcev. Veljavnost in ugled nagrade in podeljevalcev bi strmoglavila. Čisto vseeno pri tem je, da sklep ne more več retroaktivno zadeti Rupnika. Odločanje v prihodnosti bi vseeno bistveno določal njegov primer.

Priženimo logične posledice vpeljave moralizma v uradno vrednotenje umetnosti do konca! Če apliciramo moralna merila odnosa do žensk na vrednotenje umetnikov v preteklosti, je seveda takoj pod udarom Prešeren. Znano je, da je naredil otroka mladoletnici in da se ni branil alkohola. Še sreča, da ni bolj na široko znano njegovo avtorstvo verzov, kakršen je ponarodeli nasvet: »Jej, pij in kavsaj / za drugo se ne ravsaj!« Po predlaganih novih merilih bi mu v šoli odvzeli naslov največjega slovenskega pesnika, država pa bi morala pomisliti na poimenovanje uradne nagrade za umetnostne dosežke v Sloveniji po katerem izmed umetnikov, ki bolje ustrezajo nacionalnim moralnim vrednotam. Kar sam se ponuja mojster Plečnik, pošten bogaboječ obrtnik, ki je postavljal konkretne stavbe. Seveda bi morali tudi Zdravljico zamenjati za himno, katere besedilo je spesnil kdo drug.

Ne sprejmem očitka, da sem povsem zanemaril umetnikovo družbeno odgovornost. Drži, da mnogi vplivni umetniki danes svojo umetnost razglašajo za izrecno in neposredno politično. Seveda umetnost nikoli ni povsem nepolitična in je lahko zavestno politična. A tudi za to se odloča avtonomno, ne po zapovedi političnih ali verskih uradnih moralistov. Seveda je Prešernova nagrada politično dejanje. Podeljujejo jo umetniki in strokovnjaki za umetnost z mandatom ljudstva. Neizogibno je vpletena v boje za moč. V preteklosti je politizirala podeljevanje enostrankarska oblast, v samostojni Sloveniji je pristavila lonček k strankam, ki se tega zdaj lotevajo bolj sramežljivo in manj navdušeno kot nekoč (saj tranzicijski povzpetniki v Sloveniji umetnost in kulturo večinoma prezirajo), seveda tudi cerkev. Vendar pa je znano, kdo je kdaj dobil nagrado in kdo je sedel v komisijah in organih, ki so dovolili, da jih je politika izrabila. Prešernova nagrada je in bo izraz razmerij med družbo in kulturo, med politiko in umetnostjo. Tega ni mogoče spremeniti in tega tudi ni treba spreminjati. Dobro pa je treba premisliti in ne dopustiti škandalu, da nas zaslepi za bolj bistvene stvari. To pa sta avtonomija umetnosti in sposobnost kulturne javnosti, da razsoja po lastnih merilih.