Komentar / Mestni kirurg

Bernard Nežmah

13. 1. 2023  |  Mladina 2  |  Pamflet

Sto metrov dolga vrsta pred Zdravstvenim domom Bežigrad, v kateri so pacienti brez zdravnika čakali na sprejem v ambulanti za neopredeljene že od srede noči, je pretresljiva. Bolni, stari, invalidi in obupani so v zimskem mrazu upali, da pridejo med 140 srečnih, ki bodo dočakali medicinsko obravnavo. In agonija se ponavlja iz dneva v dan. Brez dvoma dogodek, ki ga bodo izpostavili mediji. In res - vse televizijske hiše so posnele agonijo. Tema, s katero so napolnjene spletne strani in o kateri tečejo dnevni pogovori v kafičih. Vsega par sto metrov stran stoji mogočna stavba časnika Delo, ki ima na dlani osrednjo zgodbo. Ko so jo minuli četrtek izpostavljale televizije, sem v petek z nestrpnostjo odprl osrednji slovenski časnik. Z naslovnice je gledal barvno čudoviti foto starejše gospe s spremljevalko ob temi pokojninske reforme, manjši kvadratek je zasedla tudi polemika med zdravstvenim ministrom in ljubljanskim županom o slabem delu v ZD Ljubljana, ki se je na notranjih straneh razlila še prek polovice strani, le o neskončni koloni čakajočih pacientov nič. OK, kot bralec sem bil pač preveč neučakan, razdalja med uredništvom in dogodkom je bila za en dan predolga. Počakam torej na soboto in spet sem začuden – kot dogodek dneva je orjaška fotka pred Mercatorjevo trgovino z naslovom, kako je trgovski center v vse močnejšem objemu Hrvatov. No, časnik da na prvo stran tudi podobo zdravstvenega ministra v tekstu pred napovedano stavko, ki se razbohoti še prek polovice četrte strani. Preberem časopis s Sobotno prilogo vred, a poročila o agoniji čakajočih ne ugledam. Ne verjamem očem, pa poskusim še enkrat. Tokrat razodetje – članek sem pred tem spregledal. Pod abstraktnim naslovom Na opredelitev k zdravniku le z vabilom je članek brez slikovne podobe v nekaj vrsticah omenil čakanje ter nočne in zgodnje jutranje prihode pred zdravstveni dom. Kot da je poseg vodila globoko premišljena poteza, kako ga objaviti, da ga bralec slučajno ne bi opazil. Bil je namreč postavljen kot okvirček na dnu velikega članka o zdravstvenem ministru.

A da bi časniku ne delal krivice, sem vzel v roke še konkurenčni časopis Dnevnik. Petkova izdaja je ravnala enako. Takoj sem pomislil, da ob dominaciji elektronskih medijev dnevniki nočejo biti papagaji, ki bi na papir prenesli to, kar smo včeraj videli na teve ekranih. Toda ko sežem po sobotni številki, je z naslovke odmevala ogromna fotografija jutranjega mraka - na njej se je vila kolona čakajočih pred zdravstvenim domom - pospremljena z apokaliptičnim uvodom Množica ljudi je v skoraj kilometer dolgi vrsti … v naslovni članek, ki mu je potem sledila še celostranska reportaža.

Kvarni dogodki za imidž župana Zorana Jankovića v časnik Delo ne zaidejo. Prvi mož prestolnice je očitno nesposoben organizirati mestno zdravstveno službo, še več, množični beg zdravnikov pojasnjuje kot nedoumljiv naravni pojav. Drugačnega mnenja je bil minister Danijel Bešič Loredan, ki ga je javno izpostavil kot izvor problema; je tudi edini župan v državi, ki je nonšalantno zaprl dva zdravstvena domova v občini, tako da je minister posumil, da ju kani prodati. Ko se je torej glavar Ljubljane s posledicami svoje politike znašel na čistini, pa se je pojavil nepričakovani rešitelj. Premier Robert Golob je prišel pred novinarje z akterjema velikega duela, minister Loredan pa se je moral pred kamerami opravičiti županu Jankoviću in to dvakrat; slednji pa je režeč se povedal, da sprejema njegovo opravičilo. No, da bi ne bilo le enostransko, se je opravičil tudi Janković, a ne ministru, temveč pacientom brez zdravnika. In zadeva je končana. Mož se je opravičil tako, da na drugi strani ni bilo nikogar, ki bi opravičilo zavrnil ali pa sprejel. Banalni nateg forme. Iskreno bi Zoran Janković ravnal, ko bi vsako jutro stal z množico na ulici pred bežigrajskim ZD in se potem vsakemu, ki ni bil sprejet, skrušeno opravičil.

Motiv ministra na kolenih pred županom pa je še alegorija padca premiera Goloba. Ta je Loredana pred novim letom svečano označil kot najljubšega ministra, ki mu povsem zaupa in ga občuduje, zdaj pa mu je v imenu ljubezni ukazal, da se kot osnovnošolček opraviči in prosi za odpuščanje!!!!!!!? A ne le to, vzel mu je ministrske kompetence, saj odslej v zadevah Janković sam ne sme več govoriti. Dogovor pri premieru je namreč začrtal, da nastopata samo še enoglasno. Če je Bešič Loredan z ministrskega položaja zahteval nadzor in zunanje ukrepe za razsulo v Jankovićevi občini, je odslej degradiran v kriznega pomočnika župana, ki bo zanj iskal najboljše rešitve. Ljubljana je namreč edina občina v državi, katere probleme rešuje minister osebno.

Županovim dizastrom v Ljubljani sicer ni konca. Tokrat so se na protestu zbrali Mladi za podnebno pravičnost, ki so zgroženi nad golosekom na Rožniku, kjer izvajajo posek 389 odraslih orjaških dreves, tudi več kot stoletnih orjakov. Sekalci se čudijo, saj oni vendar pomlajajo gozd in skrbijo za varnost sprehajalcev.

Čar gozda so mogočna drevesa, ki z velikostjo in starostjo osupnejo človeka, ki se takrat zaveda, kako zelo ga presežejo. Teh 389 na smrt obsojenih, za katere pravijo, da so bolna, so bolna že desetletja. Posebnost bolnega drevesa je ta, da često preživi zdravega človeka. Predvsem pa drevesa niso nevarna gozdu, potencialno bi lahko kdaj kakšno ogrozilo sprehajalca. A ne pomnim, da bi kdaj bral o bukvi, ki je na Rožniku do smrti pokončala pasanta.

V mestu zadnja leta županstvo podpira akcijo izbire naj drevesa v mestu. Župan Janković tako ženerozno povpraša meščane, katero drevo jim je letos najbolj pri srcu. In njihova odločitev je zanj zakon. Ko pa imamo osrednji mestni gozd in vitalno vprašanje, kakšen Rožnik si želi mestno prebivalstvo: z množico stoletnih velikanov ali v podobi mladega gozdička, meščani nimajo pravice odločati o usodi svojega mesta. V Ljubljani so sicer tako brutalno sečnjo izvajali italijanski okupatorji v letih 1942 in 1943.