Komentar / Zastaviti na novo

dr. Bogomir Kovač

13. 1. 2023  |  Mladina 2  |  Ekonomija

Zdravstveni sistem se v obdobju po pandemiji dokončno sesuva, kaotične razmere se dramatično poglabljajo. Kolaps zdravstva je dejansko vrh in tragičen dokaz tridesetletnih politično-ekonomskih zablod mlade države. Nastala je nepopravljiva mešanica postsocialističnih in neoliberalnih institucionalnih rešitev v greznici partikularnih interesov in usodnih vodstvenih nesposobnosti. Tega sistema ni mogoče reformirati, lahko ga zgolj resetiramo. Vsak popravek je lepljenje simbolnih obližev, ki zgolj povečuje entropijo sistema. Odgovornost zato nosijo vsi deležniki, od politikov do zdravnikov, od zdravstvenega menedžmenta do ponižanih pacientov. Vsi skupaj desetletja demonstrirajo svojo nemoč, tiho podporo nevzdržnemu statusu quo. Stare predstave javnega zdravstva se tu mešajo z novimi zablodami privatizacije. Poti nazaj ni več, javno-zasebno partnerstvo je realnost. Toda s povsem drugimi institucionalnimi rešitvami, strogo regulacijo in jasno družbeno odgovornostjo. Smo si pripravljeni natočiti čistega vina?

Sedanji kaos je poln neverjetnih in absurdnih dogodkov. Naraščajoče težave z dostopom do zdravnika v osnovnem zdravstvu in nemogoče čakalne vrste na specialistični ravni sta dve najbolj akutni, toda stari zgodbi. Zloglasni zdravniki »dvoživke«, ljudje dvojnih praks in kaotična kohabitacija javne in zasebne ponudbe zdravstvenih storitev so običajno druga stran te negativne zdravstvene enačbe. Doslej nam je ni uspelo rešiti z ducatom ministrov in razkošno improvizacijo vedno novih ukrepov. Sistem torej ne deluje na ključnem mestu javnega zdravstva, ki temelji na enaki dostopnosti do zdravja kot javne dobrine in solidarnosti pri njihovem pokrivanju. Ekonomska logika je tu preprosta. Očitno je povpraševanje večje od ponudbe zdravstvenih storitev. Politično pa smo spregledali, da javno zdravstvo ne more delovati brez tržnih principov, zasebno pa ne more obstajati brez regulacije. Sedanji sistem ustreza vsem, razen pacientom.

V javnem zdravstvu ponuja ugodne tržne obvode, zasebnikom pa sivi trg monopolnih koristi. Zato je status quo »zakon«!

Lahko bi strogo ločili javno in zasebno zdravstvo, toda konkurenčna bitka je tu že vnaprej izgubljena. Ne toliko zaradi težav solidarnostnega financiranja javnega zdravstva in poglabljanja neenakosti, problem sta trg dela in selitev ljudi iz javnega v zasebni sektor, zaradi višjih plač, boljših delovnih razmer. Nasprotna rešitev je popolna prepoved zasebnega zdravstva in »dvoživk«. Toda to je znotraj EU institucionalno nemogoča zahteva, še povojni komunisti bi se ji danes pragmatično odrekli. Javno in zasebno zdravstvo sta zato obsojena na sobivanje, toda drugačno od dosedanjega. Mrežo zdravstvenih domov kot majhnih lokalnih poliklinik, sijajno dediščino socializma, bi morali nadgrajevati, ne siromašiti. Podobno kot bi morali upravljanje in vodenje javnih bolnišnic prepustiti profesionalnim menedžerjem in ne zdravnikom, korporativnemu holdingu na državni ravni, akademsko medicino na terciarni ravni pa osvoboditi vseh drugih navlak. Reorganizacijo in vodenje slovenskega zdravstva je treba zastaviti na novo.

Zakonska ureditev zdravstvenih zavodov je že desetletja slaba. Njihova poslovna avtonomija je obskurna, o financiranju odloča okoren ZZZS, o vsem drugem ministrstvo in nekaj drugih sistemskih deležnikov (investicije, razvoj, kadri …). Tako ni mogoče upravljati, voditi in menedžirati ničesar, zato tudi ni organizacijske odgovornosti in učinkovitosti poslovanja. Zloglasna »profitabilnost« je tu napačno grešno jagnje. Dobički so povsod legitimni, pomembna je njihova delitev, ki jo zlahka reguliramo, v javnem in zasebnem sektorju. Povsod potrebujemo čiste račune, jasne kalkulacije cen in stroškov, šele potem se lahko začenja reinženiring zdravstvenih procesov, ki izboljšuje kakovost in učinkovitost poslovanja. To velja tudi za sistem nagrajevanja in napredovanja v javnem sektorju, kjer je zdravstvo dokončno pokopalo nesmiselni enoviti plačni sistem. Brez teh sprememb drži stara trditev OECD o razsipnem trošenju obubožanega zdravstva. V EU in pri nas.

Najusodnejši postsocialistični relikt je državna zdravstvena zavarovalnica (ZZZS), ni ne sklad ne zavarovalnica. Zato zahteva popolno reorganizacijo, drugačen model financiranja in odnosov z izvajalci in uporabniki zdravstvenih storitev. Lahko bi obstala zgolj kot sklad, ki zbira prispevke, in jih potem porazdeljevala specializiranim zavarovalnicam. Tudi vloga koncesionarjev je slabo urejena. Koncesije bi morali povezati z odgovornostmi javnega sektorja, zasebniki v zdravstvu bi morali pridobiti status svobodnega zdravniškega poklica z državno licenco. Ni mogoče imeti zasebnih domov in bolnišnic brez lastnega kadra z državno licenco. Vsaka povsem zasebna tržna zdravstvena dejavnost je vezana na poklicno licenco in državno regulacijo tržne dejavnosti, od enotnih cen do poslovnega izida in delitve dobička. Če so za vse jasni pogoji delovanja in odgovornosti, nadzor in regulacija, potem je lastništvo manj usodno, kot se zdi. Preprosto, javni del zdravstva moramo cepiti z ekonomiko in menedžmentom, zasebni z regulacijo trga in nadzorom. To je njun jin in jang.

Zadnji poskus celovite reforme je z ministrom Miklavčičem padel leta 2010, na novega še čakamo. Nedavna bežigrajska epizoda ni dobra popotnica. Če minister in župan, dve direktorici in zdravnici niso sposobni v štirih dneh urediti vpisa novih pacientov, bodo težko izpeljali zdravstveno reformo. Bomo torej kos nalogi? Dvomim. Zahteve Glas ljudstva in protesti pacientov so tu še najboljše, kar imamo. In tudi na razpotjih spornih rešitev so bližje cilju kot drugi. Ne gre več za obliže, temveč operacijo na odprtem srcu zdravstvenega sistema. Za začetek kriznega menedžmenta kot elektrokonverzijo, da jo bodo lažje razumeli urgentni zdravniki in tudi politični elektroinženirji.