Komentar / Resnični zločini
Starši ne dojemajo šole kot prostor za družbeno integracijo, ampak kot vojno območje, kamor pošiljajo otroke v boj. Vsi so potencialni sovražniki, vsi nas hočejo uničiti, vsi so proti nam.
V Sloveniji poznamo dva žanra umorov. Eno so holivudski poboji, kakršne vidimo dramatizirane v detektivkah in vse popularnejših true crime serijah. Glavno vlogo v njih imata skrivnostni psihopat, ki iz senc preži na nič hudega sluteče žrtve, in pa neustrašni kriminalist, ki se prebija skozi labirinte človeškega zla. Nasproti teh dramatičnih uprizoritev pa stoji drug žanr: vsakdanja in neglamurozna črna kronika. Tu ni nobene misterioznosti. Morilec ni neki skrivnostni psiho morilec iz senc, ampak čisto navaden, vsem znani družinski član, sosed, sošolec. Namesto jasne zgodbe o »poosebljenem zlu«, ki preži na neznance, črna kronika prinaša zmedene pripovedi o slabih družinskih odnosih, zlorabah in osebnih travmah. Holivud spreminja umore v tuja, sleherniku nerazumljiva dejanja izprijenosti, črna kronika pa jih neprijetno približa našim lastnim soseskam in vasem.
Leto 2023 je za zdaj leto črne kronike, brutalni umori družinskih članov in napadi na šolah so preglasili celo večino svetovnih novic. Vsak primer je seveda specifičen, nemogoče je iz posameznega dogodka izpeljati širši trend, vsem umorom pa je skupno to, da nikogar zares ne presenečajo. So del dolgoletnega niza družinskega nasilja, ki smo se ga še posebej med koronakrizo malodane že navadili. Vsi vemo, da so družinski in partnerski odnosi pri nas napolnjeni z eksplozivno mešanico osebnih travm, neuresničljivih pričakovanj in finančne odvisnosti. Vsi se zavedamo latentnega nasilja za domačimi zidovi. In vsi smo tudi sami doživeli mejne situacije v odnosih z najbližjimi. Če kaj, je glede na splošno stanje družinskih odnosov v Sloveniji usodnih dejanj še malo.
Nobeno naključje ni, da je družinsko okolje izvor večine nasilja v naši družbi. Nuklearna družina v kapitalizmu ni le osnovna družbena vez, ampak je tudi osnovna ekonomska celica. Temeljna gospodarska enota pri nas ni kakšna blokovska ali krajevna skupnost, ni vaški ali delavski svet, ni razširjena družina ali zadruga, pač pa je »gospodinjstvo« – tisto miniaturno podjetje, ki mora poskrbeti za svojo reprodukcijo. Zaposleni člani v gospodinjstvu tako ne nosijo le bremena preživljanja otrok, ampak tudi partnerjev in starih staršev. Gospodinjsko premoženje ima država za skupno, zato nihče ne more prejemati socialne podpore in druge zunanje pomoči neodvisno od imetja drugega člana. Če ima eden avto, se šteje, da se z njim vozijo vsi. Tako se v tej mali celici razdelijo ljudje na zaposlene in vzdrževane člane, finančna usoda vsakega pa je neločljivo povezana s plačo »breadwinnerja«.
Ta razmeroma nova ureditev ima predvidljive negativne posledice. V odsotnosti kolektiviziranega skrbstva pade vse breme domače reprodukcije na ženske. In ker skrbijo za otroke in starše, se morajo odpovedati boljšim ali zahtevnejšim zaposlitvam, država jih celo načrtno usmerja v slabo plačane polovične delovnike. Tako pristajajo v vse večji odvisnosti od moških partnerjev. Ti pa so tudi postavljeni v nezavidljiv položaj, saj nosijo breme finančne odgovornosti za vso družino, njihova plača mora zlepa ali zgrda pokriti vse račune v hiši. Tako dobimo pod isto streho zafrustriranega moškega, ki si ne more privoščiti, da bi odkorakal iz slabe službe, in to pogosto stresa na družinske člane, ter žensko, ki si ne more privoščiti, da bi izstopila iz tega napetega razmerja. Kasneje dobimo tudi odrasle otroke, ki si ne morejo privoščiti, da bi zapustili dom in si ustvarili samostojno življenje. Družina, ki nam jo predstavljajo za izvor vse sreče in samoizpolnitve, se spremeni v svoje nasprotje – za marsikoga postane izvor vseh frustracij in omejitev. Družinsko nasilje je neizogibna posledica te vgrajene finančne soodvisnosti.
K temu je treba dodati še en v gospodinjstvo vgrajen konflikt: boj za dediščino. V državi, kjer večina premoženja leži v vse težje dosegljivih nepremičninah, lastniki hiš za svoje otroke postanejo žive vreče denarja – tisti zadnji rešilni fond, ki se bo čudežno sprostil šele po njihovi smrti. Nič kaj zdrav temelj za dobre medgeneracijske odnose. In da bi bila stvar še hujša, je v Sloveniji tudi obupno slabo poskrbljeno za skrbstvo ostarelih, zaradi česar na stara leta številni postanejo povsem odvisni od že tako prezaposlenih otrok. Tako dobimo najhujši možen odnos – eden drži v rokah finančno usodo mladih, drugi pa fizično oskrbo starejših. In smrt je edina, ki lahko razplete vozel dušeče soodvisnosti.
Vse to usodno vpliva na otroke, ki odraščajo znotraj te shizofrene strukture. Obdobje korone je potegnilo še močnejšo ločnico med domom in družbo, tako da večina odraščajočih ni več del nobene širše skupnosti onkraj domačega gospodinjstva. In namesto da bi v okviru šole dobili alternativni socialni krog, občutek varnosti, ki pride s pripadnostjo skupini, se tam vzpostavljajo odnosi skrajne tekmovalnosti. »Če ne boš v rezultatih presegel svojih sošolcev, boš večno obsojen na neuspeh.« Starši ne dojemajo šole kot prostor za družbeno integracijo, ampak kot vojno območje, kamor pošiljajo otroke v boj. Vsi so potencialni sovražniki, vsi nas hočejo uničiti, vsi so proti nam. Ne more nas začuditi to, da na takem bojišču prihaja do nasilja.
Če se ljudje med seboj pobijamo iz nekega nerazumnega, globoko zakoreninjenega človeškega zla, nam najbrž ni pomoči. Lahko živimo v nenehnem strahu pred naključnimi izbruhi nasilja in upamo, da nas bo rešil kak genialni kriminalist. Toda umori v naših črnih kronikah niso misterij – so zgodbe o vsakdanjih frustracijah, ki jih lahko razume večina delavnih ljudi. Ne izhajajo iz kakega prvinskega morilskega sla, ampak iz načina, kako je urejena naša družba. In niso stvar individualne izprijenosti, ampak absurdnega ekonomskega sistema. Na srečo poznamo rešitev pred ubijalskimi občutki, ki jih ustvarjajo zadušljive gospodinjske celice: to so kolektivizirano skrbstvo, javno zdravstvo in družbena stanovanja. Ta seveda ne bi rešila vseh konfliktov, bi pa postavila bistveno bolj zdrave temelje za naše medsebojne odnose.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.