Komentar / Davos 2023

dr. Bogomir Kovač

20. 1. 2023  |  Mladina 3  |  Ekonomija

Svetovni gospodarski forum (WEF) v švicarskem Davosu se po dveh letih z digitalnih srečanj in prestavitev zaradi pandemije spet vrača v svoje ustaljene okvire. V glamur enotedenskega srečanja političnih in korporativnih voditeljev, akademske stroke in mnenjskih vplivnežev, mladih povzpetnikov in tudi kritičnih skeptikov. WEF pooseblja politiko partnerskega (deležniškega) kapitalizma in ekonomsko logiko globalizacije. Toda oboje se v prepletu vseh mogočih kriz dramatično lomi. Čudežna formula globalnega kapitalizma ne deluje več in mesijanska sporočila in analitični premisleki WEF zvenijo v prazno. Letošnji moto Davosa – »sodelovanje v razdrobljenem svetu« – bo zato težko uresničiti. Najpomembnejših političnih akterjev v Davosu ni, še korporativni so redki, veliko udeležencev z malo ekonomske teže in političnega vpliva. Varnost in ne ekonomija postaja novo lepilo sveta, topovi namesto masla ne vodijo do njegovega povezovanja. Ideološka dediščina neoliberalizma je v Davosu trčila ob končni zid svoje blasfemičnosti.

Triinpetdeseto elitno srečanje se dogaja v komaj dojemljivem prepletu kriz, geopolitičnega kaosa in tveganih političnih neravnotežij. Svet je očitno na kritični prelomnici, kakršne doslej še nismo imeli. Na eni strani se sesuvajo ekonomski sistem, pravni red in norme zahodnega sveta, ZDA izgubljajo primat vodilne globalne sile. Svoj model povojne ureditve sveta so same opustile, globalizacijo zamenjuje ekonomski nacionalizem, politično sodelovanje meddržavno rivalstvo. Države tekmujejo v subvencioniranju svojih zelenih agend in zadolževanju, internacionalizacija industrijske proizvodnje in globalne verige vrednosti se lomijo. Protekcionizem med osrednjimi državami narašča, prepovedi prostega pretoka blaga in storitev, kapitala in investicij, tudi migracij in intelektualnega kapitala se množijo. Skupne koristi ekonomske globalizacije je nadomestila nacionalna zaščita domače industrije. Strateška avtonomija držav je premagala prednosti ekonomske globalizacije.

Danes ZDA investirajo v zeleno energijo, polprevodnike in digitalne tehnologije, električne avtomobile … če bodo podjetja in trgi delovali lokalno in ne globalno. Podobno je von der Leynova v Davosu napovedala nov evropski industrijski načrt za zeleni razvojni preboj EU, tudi kot kontrapunkt politikam ZDA. Kitajci so to mešanico aktivne industrijske politike že izpeljali, danes obvladujejo večino virov redkih kovin, brez katerih ni čistih tehnologij, zelene energetike in opevane industrijske transformacije. Zato panični odziv ZDA, kovanje ad hoc ekonomskih zavezništev proti Kitajski, posredna vojna z Rusijo, grožnje z ekonomskimi sankcijami in vojaškimi pritiski, celo krhanje odnosov z EU in Japonsko. Zelena reindustrializacija je preprosto nov poizkus preživetja tržnega kapitalizma, nekakšen nadomestek propadle ameriške financializacije sveta. V ozadju tiči upanje, da bo tokrat ekonomska vloga države rešila vse, poslovne zablode zasebnega biznisa, tržne anomalije, nove investicije … Sedanji proizvodni in tržni lomi niso naključje, podobno, kot je inflacija sistemski tržni odziv nastalih neravnotežij. Preprosto, ekonomski konflikti se množijo, politične možnosti njihovega reševanja pa krčijo. ZDA kot dominantna sila sveta želi svoj položaj braniti z vojsko in ne ekonomijo. V tem narobe svetu je neoliberalni ekonomski model postal vse bolj prepleten s konservativnim populizmom. Paradigma kapitalizma, kot ga vidi, razume in propagira WEF, je padla.

Toda zgodba ni nova, če jo spregledamo. Dejansko je ekonomsko tržno odpiranje (globalizacija, financializacija) po prelomnem letu 1989 zaznamovalo politično ideološko zapiranje v absolutno edino možno civilizacijsko politično alternativno – zahodno liberalno demokracijo. To je bila globalna misija »osvobajanja«, ki zahteva radikalno rekonstrukcijo družbe in države. In to smo sedaj dobili v novi preobleki, ko naj bi tudi Davos posegel po delegitimizaciji dosedanje ureditve, po »resetiranju« obstoječega kapitalizma. Toda če je washingtonski konsenz v imenu ekonomske globalizacije in liberalne demokracije eliminiral vse politične alternative, mora sedaj WEF postaviti alternativo lastni razvojni agendi. Alternativa ideologiji Davosa pa je lahko samo njegova politična ukinitev. Profesor Schwab kot idejni oče poslovnega imperija WEF bi moral prevzeti Ratzingerjev papeški patent. WEF in samega sebe bi moral elegantno, toda prevratno »upokojiti«.

Letošnji Davos je tu že na pol poti. Govorijo o rekordni navzočnosti uglednih gostov, toda med voditelji G-7 in skupine BRIK bo tu samo nemški kancler Scholz, EU zastopa bleda von der Leynova, ECB Lagardova, tu so tudi najvišji predstavniki stare svetovne ureditve (ZN, MDS, STO …) … Če manjkata politična in korporativna smetana, je to znak, da v Davosu ne bo nobenih dogovorov o rešitvah, ker jih nihče noče. Če obupa plutokracija, ker ni koristi, in tudi kritiki, ker hipokrizije sistema ne morejo ugnati s praznimi utopijami, potem gre tokrat zares. Morda bi potrebovali drugačen Davos, ne kot forum političnih pritiskov, temveč kot globalno vlado, z lastnim sistemom vključevanja deležnikov in modelom kolektivnega vodstva. G-20 je politični projekt držav, Davos je lahko tripartitna zaveza politikov, biznisa in civilne družbe. Ima svoje analitično zaledje, strateško avtonomijo, potrebno ekonomsko in politično moč, morda celo večjo legitimnost. WEF bi morali resetirati, da bi postal svetovna vlada (WEG).

WEF je leta dokazoval, kako spremeniti svet. »Davoški človek« je postal nekakšen arhetip globalnega vključujočega kapitalizma, ki je padel v zanko lastnega razkroja. Smo sredi igre z ničelno vsoto, ko vsak rešuje sebe, da utaplja druge. In v tej destruktivni logiki sveta je Davos mrtev, ne da bi njegovi akterji to opazili. Za zdaj je to edini čar njegovega preživetja.