Komentar / Rousseaujeva lekcija
Socialni dialog je dejansko svojevrsten ekonomski motor in hkrati politično olje teh družbenih sprememb
Sredi januarja je evropska komisija izdala dolgo pričakovano priporočilo o revitalizaciji socialnega dialoga kot enega od stebrov evropske demokracije. EU se srečuje s splošnim nezadovoljstvom ljudi zaradi naraščajočih življenjskih stroškov, potrebuje tudi skupno podporo želene digitalne in zelene transformacije. Socialni dialog je osrednje področje iskanja ekonomskih rešitev in umirjanja političnih strasti. Pomeni širši nabor deležnikov, obsega več kot zgolj boj za višje plače in boljše delovne razmere. Socialni dialog je pot do nove »družbene pogodbe«, onkraj dosedanje zgodbe o ustanovitvi države in uravnavanja oblasti. Golobova vlada ima s tem orodjem dobro priložnost za razvojne spremembe. Od zamenjave neoliberalnega modela družbe s socialnim do realnih zavez trajnostnemu razvoju. Socialni dialog je dejansko svojevrsten ekonomski motor in hkrati politično olje teh družbenih sprememb. Rousseaujeva lekcija o oblasti kot služabniku ljudstva je tu ključna. Za sedanjo politično koalicijo in Golobove prisklednike obvezen jutranji brevir.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Sredi januarja je evropska komisija izdala dolgo pričakovano priporočilo o revitalizaciji socialnega dialoga kot enega od stebrov evropske demokracije. EU se srečuje s splošnim nezadovoljstvom ljudi zaradi naraščajočih življenjskih stroškov, potrebuje tudi skupno podporo želene digitalne in zelene transformacije. Socialni dialog je osrednje področje iskanja ekonomskih rešitev in umirjanja političnih strasti. Pomeni širši nabor deležnikov, obsega več kot zgolj boj za višje plače in boljše delovne razmere. Socialni dialog je pot do nove »družbene pogodbe«, onkraj dosedanje zgodbe o ustanovitvi države in uravnavanja oblasti. Golobova vlada ima s tem orodjem dobro priložnost za razvojne spremembe. Od zamenjave neoliberalnega modela družbe s socialnim do realnih zavez trajnostnemu razvoju. Socialni dialog je dejansko svojevrsten ekonomski motor in hkrati politično olje teh družbenih sprememb. Rousseaujeva lekcija o oblasti kot služabniku ljudstva je tu ključna. Za sedanjo politično koalicijo in Golobove prisklednike obvezen jutranji brevir.
Socialni dialog je del evropskih stebrov socialnih pravic, pomeni obliko skupnega spodbujanja kolektivnih pogajanj na trgu dela. Dejstvo je, da sedanje krize ogrožajo vzdržno rast in socialni mir. Končuje se obdobje odrešujoče ekonomske globalizacije in geopolitičnega konsenza velikih sil. Neoliberalni razvojni model je končal svoje zgodovinsko poslanstvo, očitno ni odrešitelj, temveč povzročitelj kriz. Toda iskanje alternative ne bo lahko. Zahteva spremembo razvojne paradigme, politični zasuk in serijo reform, od energetsko industrijskega do socialnopolitičnega področja. Volilne zmage tu niso dovolj, potrebni sta politična spretnost in tehnokratska sposobnost vladanja. Učenje na napakah socialne demokracije zadnjih štirideset let ponuja jasno sporočilo. Zmagoslavna formula so zgolj demokratična, participativna, na civilni družbi temelječa politika in prepričljive dolgoročne družbene reforme. To je edino zdravilo proti političnim kartelom strank in razraščanju desnega populizma.
Evropske politične elite so v precepu. Ne zmorejo se odreči ekonomski logiki neoliberalizma, politično pa po tihem iščejo rešitve v novi ekonomski in socialni vlogi države. Toda to alternativo razumejo bolj kot izsiljen krizni menedžment, manj govore o sistemski spremembi kapitalizma in novi »družbeni pogodbi« drugačnega načina življenja. Nobena revitalizacija Giddensove »tretje poti« (kombinacije neoliberalnih tržnih agend in socialne redistribucije) ni več mogoča. Tudi kolektivna pogajanja o zaščiti blaginje in delni redistribuciji bogastva niso več dovolj, čeprav so del sedanje evropske politike. Še manj je užitna domačijska zaščita ogroženih skupin na račun drugih, običajno tujcev, ki vedno znova naplavi desničarske populiste. Danes so razpadli številni socialni konsenzi, čeprav se na račun zadolževanja in inflacije mobilizirajo vsi mogoči državni viri pri zaščiti obstoječega sistema. Krize so izsilile legitimnost nove alternative, seveda mimo volje političnih elit.
Sporočilo je jasno. Ukrajinska kriza zahteva novo geostrateško vlogo EU, grozeča stagflacija in zelena postindustrijska tranzicija potrebujeta njeno novo socialno podobo. Nesporno sta direktiva o ustreznih minimalnih plačah v EU oktobra 2022 in sedanja afirmacija družbenih pogajanj glede socialnih pravic del teh iskanj. Socialni dialog zahteva konsenz na strani EU, spoštovanje družbenih deležnikov na ravni članic in učinkovito alokacijo odgovornosti do ravni panog in podjetij. Toda hkrati mora upoštevati tudi makroekonomske omejitve in poslovne cikle, konkurenčnost držav in prilagodljivost podjetij, povezanost plač in produktivnosti. Brez tega evropska promocija socialnega dialoga, pa tudi naklonjenost OECD kolektivnim pogajanjem (Negotiating Our Way Up, 2019) nimata pravega ekonomskega učinka. In to je pomembno sporočilo tudi za Slovenijo.
Razgrete razprave o zgrešenem plačnem sistemu, javnih uslužbencih, skrhanem dialogu socialnih partnerjev, napovedane stavke dokazujejo, da je nova koalicija v težavah. Golob in vlada sta se najprej organizacijsko zapletla z obsežno rekonstrukcijo ministrstev, potem z napovedjo številnih reform brez pravega pokritja. Nazadnje pa se je zalomilo pri socialnem dialogu in vključenosti deležnikov in zato vlada hitro izgublja politični kapital. Brez družbenega zaupanja, strokovne integritete in dobrega projektnega menedžmenta in vodenja sprememb pa nima nobenih možnosti za uspeh. Preprosto, vlada potrebuje socialni mir za učinkovito izvedbo želenega reinženiringa družbe in države. Trg dela je najbolj verodostojen kazalec teh zadreg. Vlada je še oktobra obvladovala razmere, z odprtim dialogom je dosegla sporazum s socialnimi partnerji, toda začela je popuščati pri zahtevah vplivnih interesnih skupin. V nekaj tednih je izgubila politično zaupanje socialnih partnerjev, zabredla v nekonsistentne popravke plačnega sistema, socialni dialog je zastal. Podjetniški sektor vidi v plačah najlažji vzvod racionalizacije stroškov, sindikati se sklicujejo na inflacijsko usklajevanje in popravek nesorazmerij. Država dviguje minimalno plačo in improvizira, kupuje čas, ker nima jasnih rešitev.
Vlada je sama odprla Pandorino skrinjico plač v državi. Trg dela je najbolj kompleksen in spolitiziran trg, sistemi plač so kompleksni, pogajanja najbolj zapletena in burna. Konkurenčnost države in socialna vzdržnost podjetij sta ključni vzvod dogovorov, zavez in obvez. Nova družbena pogodba tu ni zgolj prgišče političnih idej. Gre za politično odgovornost, kako zagotoviti socialno pravičnost družbenih sprememb in sprejemljiv gospodarski razvoj. Golob je dobil mandat, da utrdi oboje. Ideologija antijanšizma ga je pripeljala na oblast, z učinkovito politiko sprememb jo lahko obrani. Toda zgolj z Galilejevo popotnico »Eppur si muove«.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.