Komentar / Leto Svobode

dr. Bogomir Kovač

3. 2. 2023  |  Mladina 5  |  Ekonomija

Obletnica delovanja najmlajše in največje vladne stranke v Sloveniji konec januarja 2023 je hkrati fascinantna in vprašljiva. V lanskem supervolilnem letu je Golobova stranka Gibanje Svoboda ustvarjala neverjetne politične premike. Stranka brez posebne ideologije in programa je strateško združila stranke na levi sredini. Golob si želi s pragmatičnim pristopom vladati celo dva mandata. Politično zmagoslavje Gibanja Svoboda je dejansko posledica zloma slovenske politične demokracije in hkrati aktivizacije civilne družbe proti janšizmu. Oboje je bilo dovolj za spektakularno volilno zmago, toda ne zadostuje za učinkovito vladanje. Toda do želenih družbenih sprememb in kopice reform vodi veliko neznank. Politični inženiring in krizni menedžment sta izziv tudi za Goloba. Od učinkovitega vodenja družbenih sprememb je odvisno njegovo preživetje, pa tudi želena politična normalizacija slovenske države.

Velike politične zgodbe se običajno začnejo z banalnimi zapleti. Goloba, središčno osebnost Gibanja Svoboda, je Janševa korporativna kadrovska mišelovka najprej obglavila na čelu energetske družbe. Njegov politični pohod je bil zato del političnega maščevanja, v protestni civilni družbi so sprejeli Goloba kot novega odrešitelja. Golob je politično zgodbo zašilil v podjetniškem slogu. Najprej s političnim prevzemom periferne stranke »zelenih dejanj« (ZDej). Ni se zapletel v abotno poimenovanje strank po lastni podobi (Bratuškova, Cerar, Šarec). Raje je z imenom poudaril temeljno vrednoto (svoboda) in poslanstvo nove stranke (gibanje). Očitno ni želel storiti napak svojih predhodnikov. Drugi politični podjem je bila izjemno hitra postavitev koalicije in nove številne vlade v mesecu dni. Golob v menedžerski maniri očitno ceni hitre odločitve in improvizacije, rad obljublja več, kot lahko objektivno stori. Tretji met političnega podjetništva pomeni julijska strankarska priključitev SAB in LMŠ v nov liberalni blok

Svobode. Podobno potezo je leta 1994 uprizoril Drnovšek z LDS na blejskem kongresu. Drnovšek je v frakcijskih trenjih stranke potem hitro pridobil nesporno avtoriteto in zgradil zunanjo karizmo. Golob je zdaj na podobni poti.

Stranka je v slabem letu prevzela vse ključne vzvode politične in ekonomske moči v državi. Po izjemni zmagi na parlamentarnih volitvah je na lokalni ravni dosegla dober izid, srečno je prekrmarila predsedniške volitve in končala leto s popolnim referendumskim zmagoslavjem. Toda za njeno politično prihodnost so pomembni drugi poudarki. Nedvomno je konsolidacija stranke kot »gibanja«, oprtega na civilno družbo in zaupanje državljanov, prvi temelj njene legitimnosti. Notranja lojalnost v stranki je popolna, avtoriteta voditelja izjemna, primerljiva z Janševo v SDS, razlika je tu zgolj v slogu vodenja in organizacijski kulturi. Drugi kamen spotike je pregovorna neenotnost levosredinskih koalicij, bolj nagnjenih k anarholiberalni kritiki kot pozitivističnim spremembam obstoječega. Toda tokrat šibki SD in Levica ne moreta tvegati koalicijske neenotnosti, njuna edina rešitev je uspeh vlade. Zato bo na koncu uspeh Svobode v naslednjih letih odvisen od Golobove spretnosti vodenja države, učinkovitosti želenih vladnih reform in politične legitimnosti koalicije. Očitno je politična usoda tega trojčka v njenih rokah.

Težava je dvojna. Socialno državo, zaščitni znak levosredinskih koalicij, je lažje razgrajevati kot vzdrževati. Neoliberalna agenda je prevladujoči del politik EU in članic. Sedanje fiskalno rahljanje in prekomerno zadolževanje sta njen začasni odpustek, nižanje davkov in privatizacija družita kapital z leve in desne. V ospredju so kratkoročni rezultati in ne dolgoročne spremembe. Želene reforme tu rušijo status quo in nujno trčijo ob interesne skupine, od neenakosti in plač do neenakopravnosti in statusnega položaja v družbi. Vse je podrejeno kapitalski logiki, civilna družba in interesne skupine pa branijo svoje vrednote in interese, najraje na račun drugih. Vlada lahko oboje preseka zgolj z močno ideologijo novega družbenega dogovora, v maniri Rooseveltovega »New Deala«, in s spretnim vodenjem družbenega reinženiringa. Golob bo morda razumel legendarni napotek Jacka Welcha v zlati dobi transformacije GE, da se vodenje sprememb začne s kulturo vrednot, sledi politični konsenz in naposled organizacijsko-poslovne spremembe. Preprosto, politike ni brez ideologije, ekonomike podjetja ali države pa ne brez prvih dveh.

Politični slog Goloba in njegove stranke je tu morda ključ do uspeha. Kako motivirati, usmerjati, menedžirati ljudi in procese, kako vplivati na odločanje in učinkovitost politik? Vemo, v Nemčiji je bil Kohl nekaj drugega od Brandta, v VB je danes Sunak vesolje daleč od Thatcherjeve, Drnovškov slog je bil grozljivo unikaten, tudi Golob za zdaj in na srečo še ni Janša. Slovenska demokracija je v nesporni krizi. Nacionalizem je homogeniziral družbo kot nekdaj socializem, fantazme partizanskega boja so sedaj prevzeli katarzični osamosvojitelji države. Odločali naj bi misteriozni »strici iz ozadja«, toda prava težava tiči v banalni nesposobnosti tistih spredaj. V tej družbeni entropiji preprosta dihotomija avtoritarnega (avtokratskega) in participativnega (demokratičnega) vodenja ni dovolj. Golob za zdaj ponuja mešanico ciljnega in situacijskega vodenja, toda potreboval bi spoj transformacijskega in transakcijskega, začinjen z asertivnim menedžmentom.

Po slabem letu dni se razočaranja krepijo, v kloaki kriz upanje v Golobove menedžerske sposobnosti in uresničenje predvolilnih obljub kopni. Ko bodo v očeh ljudi vsi postali isti, Janševi in Golobovi, bomo na začetku že prežvečenih političnih koncev. Toda mar ni že Janis Joplin v Me and Bobby McGee pela, da je svoboda samo drugo ime za to, da nimaš česa izgubiti. Semenj ničevosti lahko premagaš, četudi nimaš nič, dokler nisi nič.