Komentar / Bližina Afrike

N'toko

3. 2. 2023  |  Mladina 5  |  Žive meje

Minuli teden je slovenska diplomacija na Brdu pri Kranju javnosti predstavila nove zunanjepolitične usmeritve. Nova prednostna naloga ministrice Tanje Fajon naj bi bila kandidatura Slovenije za ugledno članstvo v Varnostnem svetu Združenih narodov. In prav diplomatske ambicije nove vlade so verjetno botrovale temu, da je bilo na srečanju nadpovprečno veliko besed namenjenih državam afriške celine, od katerih glasov je odvisen uspeh kandidature. Brez podpore 54 afriških članic Slovenija pač nima šans. Naši predstavniki so se tako na vse pretege trudili poudarjati, da bodo poglabljali sodelovanje in poskušali »imeti več posluha tudi do globalnega dela sveta«. Nerodno pompozne besede, izrečene ravno ob preimenovanju ministrstva v ministrstvo za zunanje in evropske zadeve, in to dan, preden so naši predstavniki na seji v Strasbourgu zahtevali konkretnejše ukrepe za vračanje migrantov v izvorne države, so zgolj poudarile bolečo odtujenost Slovenije od sveta zunaj Evrope. Države, ki ležijo onkraj Sredozemlja, kot da bi bile na drugi strani Lune.

Ta odtujenost se nam ne bi smela zdeti samoumevna. Starejše generacije se zagotovo spominjajo gospodarskega, političnega in kulturnega sodelovanja z na novo dekoloniziranimi državami – gradbenih in industrijskih projektov, izmenjav študentov in gostovanja afriških voditeljev. Šele v evrofanatičnih devetdesetih letih so slovenske vlade začele trgati te vezi, dokler razen nekaj energetskih poslov od njih ni ostalo nič. Danes na celotni afriški celini premoremo eno samo konzularno predstavništvo, v načrtu pa je le še eno. S tem je kakopak odšlo tudi znanje. Regijskih strokovnjakov je le še peščica, medijsko poročanje pa je – razen poročanja nekaj novinarjev – katastrofalno. Informacije dobivamo predvsem od zahodnih virov, napisane v pokroviteljskem jeziku o »civilizacijskih normah« in prebarvane s patino unicefovskega humanitarizma. K nam prihajajo skozi prizmo ameriških interesov. Če naši politiki po naključju omenijo Afriko, govorijo o njej kot o »varnostnem izzivu« in »demografski bombi«, iz katere naj bi se nekoč v Evropo usulo stotine milijonov beguncev … Slovenija tako že desetletja nima nobenih načrtov v zvezi z Afriko onkraj sporazumov o vračanju migrantov in policijskega nadlegovanja temnopoltih oseb na naših ulicah.

A še tako površen opazovalec težko spregleda novice, ki zadnje čase prihajajo iz Afrike in močno izstopajo iz dosedanjih okvirov. Vojaški voditelji Burkina Fasa francoski vojski pokazali vrata, Zimbabve želi s prepovedjo izvoza litija tudi sam vstopiti v proces proizvodnje baterij, Lahko Evropo s plinom oskrbuje Afrika?, Ameriško-afriški vrh z visokimi vložki … To so le nekateri naslovi iz zadnjih mesecev. Trendi so zelo jasni: številne afriške države se želijo pomakniti naprej v proizvodni verigi in se iz golih črpališč surovin za tuje korporacije spremeniti v resne proizvajalke. Pri tem se poskušajo otresti odvisnosti od Zahoda, iščejo druge vire financiranja in tudi vojaške podpore. Investicije prihajajo rekordno hitro, gradi se infrastruktura in vzpostavljajo se novi trgi. Vse to je povezano s hudimi turbulencami in nesoglasji, a nobena resna država si ne more več privoščiti, da bi na Afriko gledala zgolj kot na »varnostni izziv«. Zahodni voditelji ne hodijo na diplomatske obiske le pobirat dolgove in pridigat o človekovih pravicah, ampak se morajo resno pogajati za poslovna sodelovanja.

Prelom v odnosu je logičen. Na eni strani se je pojavila Kitajska, ki je ambicioznejšim afriškim vladam ponudila dostop do kapitala pod bistveno boljšimi pogoji kot Zahod in tako zagnala številne razvojne projekte. Na drugi strani pa je Evropa vse manj kredibilna sogovornica. O dosedanjem genocidnem ravnanju kolonialnih sil ni treba izgubljati besed, Afrika jih je zanimala izključno kot polje za plenjenje virov. Po prelomu z Rusijo pa zdaj vrhovi EU ugotavljajo, da potrebujejo nove energetske vire, da njihova industrija potrebuje surovine in delavce in da morda vse to le ni več zastonj … Kajti medtem sta jih Kitajska in Rusija že prehiteli v sklepanju zavezništev. Tako so se številne afriške vlade znašle v boljšem pogajalskem položaju, ko lahko izbirajo med ponudbami in izigravajo investitorje drugega proti drugemu. Se evropski voditelji sploh zavedajo razsežnosti tega premika? Po izjavah nekaterih (Josep Borrel je nedavno rekel, da je »Evropa vrt, preostali svet pa džungla«) jim očitno ni jasno, kaj se dogaja okoli njih. Ni jim jasno, da niso več edini odločevalci in da se tujim državnikom ni treba več postavljati v vrsto, da bi se rokovali z njimi.

Slovenski politiki nerodno capljajo za to odtujeno diplomacijo EU in ponavljajo njene krilatice o »nevarnosti Kitajske«, v odnosu do afriških beguncev pa bedarije o »reševanju težav v izvornih državah« … Ponašajo se celo s cenenimi trendi, češ da bodo v tujini promovirali ženske pravice. Kdo točno mislijo, da so? Kot da bi imela Slovenija pri razvoju teh držav kakršnokoli besedo! Ne le da očitno ne razumejo sveta okoli sebe, ne razumejo niti svojega mesta v svetu. Iz tega lahko sklepamo le, da bodo slepo korakali za Zahodom tudi v nove vojne, ko bodo diplomatske poti do poceni virov odpovedale. Zagotovo nas ne loči veliko od časa, ko bodo naši vojaki napoteni v Zimbabve ali Kongo, da »rešijo demokracijo pred kitajskim zmajem«.

Slovenija ima pred večino zahodnih držav veliko prednost: ne bremenijo je zločini kolonializma in imperializma. Nasprotno, ponaša se lahko z dosežki gibanja neuvrščenih, ki je gradilo mostove med narodi. Prav to je pozicija, ki bo v multipolarnem svetu prihodnosti izjemno dragocena. Naši voditelji so na Brdu sicer vsi govorili o tako imenovanih globalnih problemih, a so pri tem imeli v mislih predvsem vzpon novih geopolitičnih igralcev. Te seveda vidijo kot nevarnost, saj so vsa leta ponosno požigali mostove – malo iz ignorance in napihnjenosti, malo pa za kupovanje političnih točk pri zahodnih botrih. In kam nas je to pripeljalo? Namesto da bi danes imeli široko mrežo sogovornikov po svetu, ki jo očitno potrebujejo, so prihodnost države postavili v totalno odvisnost od pešajočega in politično nestabilnega imperija. Svojevrstna ironija je, da naši diplomati sanjarijo o »vrnitvi Slovenije v jedro EU« v času, ko je to postalo povsem votlo