Komentar / Redke kovine

dr. Bogomir Kovač

10. 2. 2023  |  Mladina 6  |  Ekonomija

Energetska tranzicija in podnebne spremembe niso zgolj svetovni okoljski problem, zadevajo osrednje geopolitične in družbene spremembe. Strateško obvladovanje ogljične družbe je zgolj druga stran spregledanega boja za redke kovine in strateške polprevodnike. Brez njih preprosto ni zelene in digitalne revolucije, nove družbene vizije zahodnega sveta. Toda zavzemanje za brezogljično družbo je nova oblika geostrateške dominacije ekonomsko razvitih držav, zbranih okoli ZDA, nad šibkejšimi. Njihov »zeleni imperializem« zgolj prenaša ekološka bremena na tretji svet, temelji na neenaki delitvi bogastva in moči. Toda zeleno-modri planet je celota, ne prenese ekoloških zastonjkarjev in političnih manipulacij. Ogljična nevtralnost do sredine 21. stoletja je zato globalna iluzija, nova družba zelene prihodnosti pa zahodna utopija.

Svet je potopljen v kolizijo energetske krize, podnebnih sprememb, ekonomske recesije in spopada velikih geostrateških sil. Zdi se, da politično obstaja svetovni konsenz držav, da do sredine prelomnega 21. stoletja obvladajo in nevtralizirajo negativne učinke ogljične industrijske družbe. Vse skupaj je dovolj daleč, da nikogar neposredno ne zadeva, pa hkrati dovolj kompleksno, da je videti neobvladljivo. Ustvarili smo novo religijo »nevidne roke« podnebnih sprememb. Te smo z izvirnim grehom brezmejne industrializacije in urbanizacije najprej spočeli, sedaj pa nanje dejansko nimamo vpliva. Ne moremo jih obvladati, ker se ogljični družbi ne moremo odreči. Dolgo 20. stoletje je tam od leta 1870 opravilo s stagnacijo agrarne produkcije in rasti prebivalstva, tudi s socialno bedo večine prebivalstva tega sveta. Slovito Malthusovo razvojno past sta pokopala izjemen gospodarski razvoj in demografska rast, kapitalizem kot neverjeten in protisloven stroj ustvarjanja blaginje. V ozadju teh premikov tiči energetski in tehnološki potencial ogljične družbe. Njene koristi še danes daleč presegajo stroške, z ocenami njenih negativnih ekoloških učinkov vred. Ogljična družba je preprosto racionalna izbira, zato uporaba fosilnih energentov še vedno narašča, navkljub večji rabi alternativnih obnovljivih virov. Toda »energetska svoboda« izbire je manjša od pričakovanj. Uporaba obnovljivih virov vode, vetra in sonca je omejena in nezadostna za naraščajoče potrebe sveta, ekološko lahko tudi sporna. Na učinkovite in prave energetske vire še čakamo. In tu tiči kavelj 22.

Nafta, plin in premog še vedno pomenita štiri petine primarne svetovne energetske proizvodnje. Ogljikovodiki so najpomembnejši vir sodobne proizvodnje in potrošnje, brez fosilnih goriv sodoben svet ne more delovati. Njihovo nevtralizacijo in famozno razogljičenje družbe zato radi omejujemo zgolj na energetiko in promet, o vsem drugem molčimo. Zelena in digitalna transformacija industrijske družbe 4.0. temeljita na vsesplošni elektrifikaciji družbe, toda prihodnost »čiste energije« vode, vetra in sonca temelji na banalnem, staromodnem rudarjenju redkih kovin. Redke kovine so bistveni vir za proizvodnjo električnih avtomobilov, sončnih panelov, vetrnih turbin, računalnikov in pametnih telefonov … V zelenem svetu prihodnosti se bo težko osvetljevati, greti, potovati brez njih, odvisnost od nafte bo zamenjala nova odvisnost od redkih mineralov in kovin. Žal sta njihova ekstrakcija in proizvodnja povsod čista ekološka katastrofa. Z drugimi besedami, ekskluzivnost čistega zraka in »čiste energije« v EU je povezana z onesnaževanjem drugod. Norveška je danes pojem čiste urbanizacije in mobilnosti, toda njena blaginja dejansko počiva na dobičkih fosilnih goriv. Če bi Indijci ali Kitajci želeli živeti kot v ZDA in EU, bi ekološki pritisk na naravne vire planet raznesel veliko prej kot podnebne spremembe. Zelena transformacija je zato zgolj druga oblika neoliberalne reindustrializacije in nova podoba globalizacije pod taktirko razvitih držav. Pot do novih poslovnih priložnosti in dobičkov kapitala je tlakovana z državnimi subvencijami, novim zadolževanjem, inflacijo … Še najmanj gre v tej svetovni ekološki manipulaciji in fenomenalni hipokriziji zahodnih držav za naravo in ljudi.

Toda prava zgodba zelene tranzicije se tu šele začenja. Študija Svetovne banke (WB) iz leta 2020 dokazuje, da bo povpraševanje po aluminiju, litiju, niklju, magneziju, kobaltu, volframu, iridiju, germaniju … naraščalo za 25 odstotkov na leto, torej do 700 odstotkov do leta 2050. Mednarodna agencija za energijo (IEA) ocenjuje v svojem posebnem poročilu (2021), da so redke kovine eno večjih tveganj pri proizvodnji čiste energije in podnebnih ciljih. Očitno največje tveganje ne tiči v koncentraciji zemeljskih zalog, temveč v politiki. Kitajska je daleč največji globalni lastnik, vodilni svetovni proizvajalec in največji izvoznik teh usodnih redkih mineralov in kovin. Od tod redke kovine postajajo geostrateški politični problem. Zahod je brez njih tehnološko mrtev, ekonomsko oslabljen, politično poražen. Zato so danes ZDA v hladni vojni s Kitajsko, v bolj vroči posredni bitki z Rusijo, Ukrajina je mokra vaja za tajvanski usodni trk s Pekingom. Redke kovine bodo kot nekdaj nafta krinka za osrednji tehnološko ekonomski, politično vojaški spopad med ZDA in Kitajsko.

Geopolitika podnebnih sprememb in zelene revolucije je na dlani. Namesto sodelovanja in konvergence so odnosi med velesilami na meji neposrednega spopada. Ekonomija ni več odrešujoče globalno lepilo. Energenti, kritični naravni viri in obvladovanje polprevodniške industrije postajajo politični dinamit, ki sproža nevarne vojne za prevlado v svetu. EU vodi globalno igro podnebnih sprememb, toda izgublja bitko za redke minerale. Lastna asociacija glede strateških surovin (ERMA) je zgolj nov bruseljski papirnati tiger, daleč od geostrateške avtonomije in tehnološke varnosti EU. Stara zgodba v novi preobleki.