Komentar / Glavni urednik Hrvaške

Heni Erceg

10. 2. 2023  |  Mladina 6  |  Hrvaška

Nekoč davno sem v vlogi glavne urednice Feral Tribuna šla na pogovor z neko živino – vsaj sam je mislil, da to je – v njegovo ogromno pisarno v enem od višjih nadstropij neke bajture. Takoj ko sva sedla, je od mene zahteval mobitel in iz njega na mojo neizmerno osuplost izvlekel baterijo, isto pa je naredil tudi s svojo napravo. »Si pri zdravi?« sem vprašala in v odgovor dobila konspirativni nasmešek odličnega poznavalca vohunske dejavnosti pri Hrvatih. Bil je popolnoma vsakdanji pogovor, vendar je tip vedel, da ga Ilija Čvorović – tisti iz komedije Balkanski špijon – ki nekje brezdelno prisluškuje, lahko poveže z mano, to pa se mu je zdelo nevarno.

Mobilne naprave, telefoni in drugi komunikacijski pripomočki naj bi torej olajšali delo tistim, ki državo varujejo pred opozicijskimi nebodijihtreba. Toda kot se to pogosto dogaja, se mračne in sprevržene igrice zlahka obrnejo proti igralcem samim. Tako so se te dni pojavili novi izdatni dokazi o vsesplošnem koruptivnem in klientelističnem ravnanju vladajočih desničarjev – različna kratka sporočila (več sto jih je) vplivnih vladnih uslužbencev in ljudi, povezanih s premierom. Javnost kar ne ve, ob katerem od njih ji gre bolj na bruhanje. V najnovejši aferi, ki je izbruhnila zaradi množičnega partijskega posredovanja pri zaposlovanju »naših« v javnih podjetjih, trgovanja z vplivom, torej kriminala, do najmanjših podrobnosti pa jo je razkril tednik Nacional, so glavno vlogo odigrali tisti najviše na oblasti – od tiskovnega predstavnika vlade, tajnika premierovega kabineta in ministrov do predsednika parlamenta. Vsi »zasačeni« v mobitelu direktorja Hrvaških gozdov, cvetočega javnega podjetja z 8500 zaposlenimi. Mož ima ogromno moč in je seveda podložen partiji, poleg tega je osumljenec v eni od nedavnih afer.

Tako je recimo mlada mrha, vladni tiskovni predstavnik, ki je član nacionalistične stranke postal, še preden je zlezel iz plenic, s kratkim sporočilom od direktorja Hrvaških gozdov zahteval, da mimo razpisa zaposli njegovega prijatelja. To je zapisal črno na belem, ker mu ni padlo na kraj pameti, da bi si lahko kdo drznil to njegovo bahaško izrabljanje politične moči in tesnih vezi s premierom razkriti javnosti. Ogabna kratka sporočila, dopisovanje o pajdaših, ki jih je treba zaposliti mimo razpisov ali na podlagi prirejenih razpisov, vpletenost nekega AP v sumljivo nabavo opreme z denarjem iz evropskih skladov, zaradi česar je ministrica, pristojna za te sklade, skupaj s sodelavci, ki so te večkrat preplačane naprave razdeljevali med prijatelje, končala v zaporu. Pa ne zaradi pripravljenosti domačega pravosodja, da začne kazenski pregon članov zločinske organizacije, ki vlada Hrvaški, ampak zaradi posredovanja evropskega tožilstva.

Sicer pa se zdaj, ko škandalozno dopisovanje med vladajočimi hadezejevci in direktorjem Hrvaških gozdov maloštevilno pošteno javnost spravlja v obup – osupniti je ne more nič več, saj vlade HDZ druga za drugo in stranka v celoti skoraj 30 let odkrito kriminalno delujejo in ropajo državo – vprašanje za prvo nagrado glasi, kdo je AP. Ta je bil, če sodimo po dopisovanju ministrice, ki se je znašla za zapahi, in njenih prizadevnih pomagačev, zelo dobro seznanjen z nezakonitim trošenjem denarja iz skladov EU. Ljudstvo se zabava, nekdo je v Dalmaciji na vrv za perilo, razpeto nad ulico, obesil rjuho z napisom »Jaz sem AP!«, toda zdaj je tudi že najbolj naivnim jasno, da se za začetnicama skriva sam Andrej Plenković. Torej premier, do vratu pogreznjen v blato klientelizma, propagandist uspešne doktrine, da je množičnost članstva stranke mogoče ohraniti samo tako, da se vsi njeni člani – teh je okoli 200 tisoč – zaposlijo v javnih in državnih podjetjih. Gre za kopico nedejavnih ustanov v 500 – hej, 500! – občinah in enotah lokalne uprave, ustanovljenih, da bi skrbele za pokorne in zveste volivce HDZ.

Toda AP si ni izmislil ničesar novega, le nadaljeval je tam, kjer je končal njegov predhodnik, obsojeni nekdanji premier, ki je tudi sam upošteval načela, po katerih ta stranka, pravnomočno obsojena kot zločinska organizacija, vlada od svojih začetkov. Od legitimiranja nezakonite preobrazbe in privatizacije državne in družbene lastnine do današnje razprodaje naravnih virov – zemljišč, morja, plaž … Novo pri vsem skupaj je, da premier brez kančka sramu odkrito laže, resda vidno pretresen in izgubljen, da škandal imenuje »netema«, medije in opozicijo pa obtožuje spodkopavanja države in jih obklada z najhujšimi zmerljivkami – vsi so putinovci in rusofili.

Tako se je spet izkazalo, da Hrvaška ni svobodna država, kabinet predsednika vlade pa je nekakšna monarhistična sekta, vladajoča državi, v kateri brez pajdaša, sorodnika, ki je član stranke, ne moreš ne dihati ne preživeti. Niti če s poslednjimi močmi rečeš: »Oprostite, ker motim, ampak res ne morem dihati!« To so bile zadnje besede Vlada Matijanića, enega tukajšnjih najboljših novinarjev, posnete z mobitelom kot brezupen krik na pomoč, namenjen reševalni službi.

Tako je »Ne morem dihati« dejansko postala metafora za vsesplošni moralni zdrs sistema, katerega upravitelji so pohlepni lopovi, ki so to grozljivo zgodbo o nepotrebni smrti brezdušno pometli pod preprogo. Tihi klic na pomoč nepodkupljivega novinarja se je tako preobrazil v simbol države, ki duši, davi in pobija svoje državljane. Če niso člani HDZ. Simbol države, v kateri predsednik vlade predrzno reče: »Jaz določam, kaj naj bo tema!« Kot glavni urednik časnika, imenovanega Hrvaška, v katerem pa najdemo eno samo rubriko. Črno kroniko.