Komentar / Vrnitev uravnilovke
Ta vlada, ki je zmagala z zelo široko podporo vseh slojev prebivalstva, vedno bolj kaže, iz katerega sloja prihajajo njeni člani
Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje v javnosti slišal besedo uravnilovka. Generacija, ki je začela spremljati politiko po letu 2015, je verjetno sploh ni nikoli spoznala. Ne ve, da je bila nekoč del splošne kulture in obvezna v vsakem zapisu v medijih. Kot kakšen nadležen radijski hit nas je v prvem desetletju po letu 2000 spremljala na vsakem koraku – bila je stalnica v paranoidnih rantih medijev SDS, na naslovnicah Financ in celo v popantropoloških kolumnah Mihe Mazzinija. Kdor je hotel delovati pametno na družinskem srečanju, je s ciničnim nasmeškom med žvečenjem govedine povedal, kako pikro čez socialistično uravnilovko, ki da je značilna za slovensko mentaliteto. A tako kot Makarena ali Gangam style je tudi beseda uravnilovka čez noč izginila iz popularne kulture. Zahod je s Trumpom, brexitom in skrajno desnico drvel v nove politične krize – in še preden sta prišli korona in Ukrajina, so uravnilovko v komentarjih že zdavnaj izpodrinili novi koncepti. Naši dežurni pametnjakoviči so od ekonomskih tem prešli h kulturno-informacijskim, raje so pridigali o »postfaktičnosti«, »teoriji spola« ali »evropski civilizaciji«. Jasno, po letu 2016 ni nihče več kupil ideje, da je glavni problem naše družbe prevelika enakost.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje v javnosti slišal besedo uravnilovka. Generacija, ki je začela spremljati politiko po letu 2015, je verjetno sploh ni nikoli spoznala. Ne ve, da je bila nekoč del splošne kulture in obvezna v vsakem zapisu v medijih. Kot kakšen nadležen radijski hit nas je v prvem desetletju po letu 2000 spremljala na vsakem koraku – bila je stalnica v paranoidnih rantih medijev SDS, na naslovnicah Financ in celo v popantropoloških kolumnah Mihe Mazzinija. Kdor je hotel delovati pametno na družinskem srečanju, je s ciničnim nasmeškom med žvečenjem govedine povedal, kako pikro čez socialistično uravnilovko, ki da je značilna za slovensko mentaliteto. A tako kot Makarena ali Gangam style je tudi beseda uravnilovka čez noč izginila iz popularne kulture. Zahod je s Trumpom, brexitom in skrajno desnico drvel v nove politične krize – in še preden sta prišli korona in Ukrajina, so uravnilovko v komentarjih že zdavnaj izpodrinili novi koncepti. Naši dežurni pametnjakoviči so od ekonomskih tem prešli h kulturno-informacijskim, raje so pridigali o »postfaktičnosti«, »teoriji spola« ali »evropski civilizaciji«. Jasno, po letu 2016 ni nihče več kupil ideje, da je glavni problem naše družbe prevelika enakost.
Zato sem toliko bolj zastrigel z ušesi, ko je prejšnji teden beseda na u znova zadonela po našem prostoru. V javni diskurz je ni vrnil Janša ali Tonin, pač pa ministrica levosredinske vlade Ajanović Hovnik, ki je te dni predstavljala vladne načrte za reformo plačnega sistema v javnem sektorju. Kot da zadnjih deset let zgodovine ne bi bilo, je navdušeno razlagala, kako v javnem sektorju »vlada vedno večja uravnilovka«. In novinarji so, kot bi pogrešali hite svoje mladosti, veselo ponavljali za njo. Tako v Sloveniji nenadoma spet rešujemo »problem prevelike enakosti«. Menda razlika v plačah 1 proti 4,7 enostavno ni več dovolj in jo je treba povečati na 1 proti 7, če želimo pravično nagrajevati »vrhunske kadre«. Težko je razumeti, zakaj se je vlada, ki je zmagala z izrazito levimi parolami in v kateri je Levica celo obljubila omejitev plačnih razmerij, prednostno lotila prav tega področja. Ali je ob nastopu mandata res odkrila, da zaradi prevelike enakosti javni sektor preprosto ne more več delovati in da mora nujno rešiti to hudo težavo?
Po pregledu predlaganih reform postane jasno, da vlado bistveno bolj kot samo delovanje javnih institucij bremenijo zahteve tistih, ki so že zdaj na vrhu plačnih lestvic. Res je, da bo večina delavcev imela od reforme nekaj koristi – odpravljajo se na primer plače pod minimalno in zvišujejo tudi prejemki v nižjih plačnih razredih, kar je ob hkratni inflaciji in gospodarski rasti edina logična poteza. A kot so nedavno pravilno opozorili na portalu Rdeča pesa, se bodo z reformo tistim z najvišjimi plačami te zvišale kar za polovico, tistim z minimalno plačo pa le za 12 odstotkov. Tistim najviše na lestvici se bo plača torej zvišala štirikrat bolj kot tistim najniže. Premožnejšim se bodo plače podvojile, najslabše plačani bodo iztržili le dodatnega stotaka. In da bi se laže zadostilo zahtevam najbolje plačanih, je vlada prvič v zgodovini razdrla enotni plačni sistem in ga razdelila na tri tako imenovane stebre, pri čemer bodo funkcionarji in direktorji kakopak dobili svojega.
Bo to povečanje neenakosti dejansko nagradilo »najboljše« in privlačilo »vrhunske kadre«? Kolikokrat smo že slišali takšne argumente? Z nagrajevanjem tako imenovane vrhunskosti se ukvarjamo pri vsaki davčni reformi, pri vsakem zviševanju plač, zanje se je uvajala celo socialna kapica … Njihovo premoženje ves čas raste in nikoli ga še ni bilo dovolj. Jasno, Slovenija ne more in nikoli ne bo mogla konkurirati Nemčiji ali Kanadi z višino plač, konkurira lahko zgolj z dobrimi delovnimi razmerami in kakovostjo življenja – temami, s katerimi se reforma sploh ne ukvarja. Nova darila vlade torej ne prihajajo zaradi kakega reševanja akutnega problema v javnem sektorju, ampak gre za odziv na politični pritisk višjega in srednjega menedžmenta v javnih institucijah. Brez skrbi – direktorji, funkcionarji, sodniki, zdravniki in drugi politični vplivneži ne odhajajo v Nemčijo, pač pa svojo politično moč uveljavljajo v Sloveniji. Zavedajo se, da so pomembni zavezniki vladnih strank, in želijo biti prepoznani kot del vladajočega razreda. Zato so dobili svoje »stebre« in se od zdaj lahko pogajajo ločeno od preostalega delavstva.
Kaj to pomeni za vse druge? Bi nas res moralo skrbeti, če tisti na vrhu dobijo nesorazmerno več, dokler malo več dobivajo tudi drugi delavci? V prvem koraku reforma morda deluje nedolžno, toda na daljši rok bo usodno vplivala na razmere v družbi. Ali res kdo verjame, da bo menedžerski in uradniški razred s to povišico potolažen? Seveda ne – reforme bodo te ljudi dokončno osvobodile verige enotnega plačnega sistema in jim omogočile, da zahtevajo še več. In kam mislite, da bodo šli dodatni tisočaki, ki jih bodo iz javne blagajne dobili na račun vsak mesec? Vložili jih bodo v nepremičnine, s katerimi bodo lahko še dodatno kasirali od preostalega delavstva. Otroke bodo pošiljali v zasebne šole in zahtevali več sredstev zanje. Plačevali si bodo preglede v zasebnih zdravstvenih klinikah in pospeševali privatizacijo zdravstva. V imenu »nagrajevanja vrhunskosti« se bodo torej osamosvojili od države. Z javnim denarjem si postavljajo svoj zasebni sistem, ki raste na račun javnega. In če je že danes Levici težko ohranjati kakršnekoli zametke javnega zdravstva ali šolstva, kako bo šele po reformi, ki bo povečevala razslojenost prebivalstva? Ko torej govorimo o ohranjanju enakosti v družbi, ne gre le za neko abstraktno vrednoto – gre za temeljno vprašanje, kdo bo imel v tej državi politično moč, da odloča o njeni prihodnosti.
Nekoč smo na levici razumeli, od kod prihajajo mantre o uravnilovki. Razumeli smo, da ne gre za reševanje organizacijskih problemov v javnem sistemu (le kaj je rešeno s tem, da je uradnikova plača petkratnik plače njegovega asistenta?), ampak za uresničevanje razrednega interesa višjega srednjega sloja. Danes pa nam domnevno levoliberalna vlada razgrajuje enotni plačni sistem, kot bi šlo za nepomembno tehnično vprašanje, in pri tem obuja že pozabljene neoliberalne mite. Ta vlada, ki je zmagala z zelo široko podporo vseh slojev prebivalstva, vse bolj kaže, iz katerega sloja prihajajo njeni člani.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.