Komentar / Plačna reforma
Povezanost višjih plač z boljšim in učinkovitejšim delom je spet povsem v ozadju
Prenova plačnega sistema v javnem sektorju že od pozne jeseni buri strokovne duhove in neti politične spore. Zveličavnega enotnega plačnega sistema nihče več ne brani, nova plačna reforma naj bi nastala v letu dni. Zastavki so načeloma boljši in realnejši, opustili smo številne stare iluzije, toda ustvarili nove. Nova plačna reforma ponuja igro s pozitivno vsoto, vsi bodo pridobili, nihče ne sme biti na slabšem. Obljublja veliko, zasuk negativnih trendov trga dela, odpravo dosedanjih plačnih anomalij, pravičnejšo delitev. Toda težave tičijo drugod. Sistemska prenova se je začela s stihijskimi popravki plač, fiskalna vzdržnost plačne reforme je anatema. Povezanost višjih plač z boljšim in učinkovitejšim delom je povsem v ozadju. Plače preprosto niso panaceja za reševanje kriz in disfunkcionalnosti javnega sektorja. Plačna reforma bo zato podobna visoki pesmi ptic trnovk.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Prenova plačnega sistema v javnem sektorju že od pozne jeseni buri strokovne duhove in neti politične spore. Zveličavnega enotnega plačnega sistema nihče več ne brani, nova plačna reforma naj bi nastala v letu dni. Zastavki so načeloma boljši in realnejši, opustili smo številne stare iluzije, toda ustvarili nove. Nova plačna reforma ponuja igro s pozitivno vsoto, vsi bodo pridobili, nihče ne sme biti na slabšem. Obljublja veliko, zasuk negativnih trendov trga dela, odpravo dosedanjih plačnih anomalij, pravičnejšo delitev. Toda težave tičijo drugod. Sistemska prenova se je začela s stihijskimi popravki plač, fiskalna vzdržnost plačne reforme je anatema. Povezanost višjih plač z boljšim in učinkovitejšim delom je povsem v ozadju. Plače preprosto niso panaceja za reševanje kriz in disfunkcionalnosti javnega sektorja. Plačna reforma bo zato podobna visoki pesmi ptic trnovk.
Začnimo s pozitivno stranjo plačne zgodbe. Po dobrem ducatu let je vsem deležnikom vendarle jasno, da je Virantov plačni sistem sijajna zamisel, toda neuresničljiv projekt. V to sistemsko zanko političnega inženiringa so se vedno znova zapletali socialisti in tudi liberalci, politična levica ali pa desnica. V socialističnih državah so zgodbo o enotnih plačnih sistemih običajno reševali z »uravnilovkami«. Drugod so podobni poizkusi končali v »sivih conah« plačnih odvodov, večnih plačnih reformiranj in improvizacij. In to je naša zgodba plačnega nezadovoljstva, navkljub zaklinjanju, da je enoten plačni sistem dober, le do kraja ga nismo razvili in uresničili. Zato je vsem odleglo ob meritorni izjavi pristojne ministrice Ajanović Hovnik, da enotnega plačnega sistema iz leta 2008 ni več. Bolj nesrečno se je zapletlo glede prvih korakov od starega k novemu plačnemu sistemu. Golobova vlada je oktobra sklenila z reprezentativnimi sindikati dogovor o ukrepih na področju plač, z delno spremembo zakona o sistemu plač (ZSPJS) vred. Navidezno majhno preurejanje plačnih razredov in povišanj je odprlo Pandorino skrinjico sprememb. Ko so v vladi popustili zdravniškemu cehu, se je utrl plaz plačnih zahtev, stavkovnih napovedi in stihijskih popravkov. V času priprav na plačno reformo ne morete in ne smete poravnavati starih anomalij, ne glede na to, kako velike in boleče so. To je preprosta politična abeceda.
Za zdaj poznamo nekaj izhodišč plačne reforme in te so načeloma na pravi poti. Namesto enotne plačne matrike imamo sedaj tri velike plačne skupine in šest stebrov posameznih poklicnih dejavnosti. Horizontalno niveliranje stebrov zajema omejeno število skupnih izhodišč. Nova plačna arhitektura naj bi bila preglednejša, posebnosti posameznih dejavnosti bolj obvladljive. Drugačna je tudi razporeditev 67 plačnih razredov, odpravljene so osnovne plače pod ravnijo minimalnih plač, določen je večji razpon plač. Očitno je namera vlade, da odpravi plačne anomalije in doseže vsebinske premike na trgu dela. Tu je večen problem nagrajevanja in napredovanja glede na kakovost in učinkovitost dela, pa večja vloga mladih in visoko usposobljenih kadrov in podobno. Toda odprava starih zadreg povzroča nove težave.
Prva zagotovo zadeva makroekonomski okvir mase plač, fiskalno vzdržnost plačne reforme, o čemer vlada najraje molči. Dejansko bi to moral biti temelj, makroekonomski okvir določa mikroekonomijo plač in ne obratno, da je masa plač preprosto izsiljen agregat mikroekonomskih usklajevanj na trgu dela. Končni poračun bo zagotovo presegel milijardo evrov, okoli deset odstotkov normalnega proračuna države. Zato je tu pomemben drugi vidik plačne reforme, ne, koliko država daje, temveč koliko dobi. Gre za povečanje dostopnosti, učinkovitosti in kakovosti javnih storitev. Višje plače niso zgolj pravica, temveč tudi dolžnost, zahtevajo več in boljše delo. Tretja nevšečnost tiči v sprejemljivosti reforme, ki vsem prinaša navidezno boljši izhod. Toda nekatere dosedanje pravice (stalnost, letni dopusti …) se bodo zmanjšale, drugod morda povečale (deficitarni poklici). Skratka, nobeno kosilo ni zastonj. Peti problem je zgostitev plačnih razredov med najnižjimi in najvišjimi plačami. To bo nevarno izostrilo merila socialnih transferjev, občutljivi srednji sloj bo več izgubil kot pridobil. In to je nevarna igra. Peta dilema zadeva merjenje dela in odločanje o plačnih pribitkih. Gre za plačno variabilnost, kjer so propadli z nagrajevanjem po delu stari in novi socialisti, večni proudhonisti in marksisti, pa tudi Virant. To javni sektor težko razume in uresniči.
Poglejmo primer, ki buri duhove zlasti v visokem šolstvu. Gre za obvladovanje plač glede na delovni čas in toge administrativne evidence delovnega dne (ZEPDSV). Nekatere zlorabe v proizvodnih poklicih in morda celo zmotna ideja Marxove teorije vrednosti, da delovni čas določa vrednost, so vodili ministra Mesca do abotne rešitve. Vse delo in delovna mesta razume kot analogne industrijske procese, vse bo rešilo digitalno merjenje porabljenega delovnega časa, »štemplanje«. Toda kreativno intelektualno delo v 21. stoletju je težko ulovljivo in merljivo, svobodno razpolaganje z delovnim časom je morda edina prednost teh poklicev, ne plača, delovne razmere. Graeber je v Bullshit Jobs (2018) razvil sijajno misel, da ljudje danes sovražijo zaposlitev, čeprav ljubijo delo. Podobne sklepe najdemo v raziskavi EU o delovnih razmerah (2021). Gre torej za primer povsem zmotne horizontalne intervencije v plačnem sistemu. In bojim se, da to ni zadnja neumnost nove plačne reforme.
Plačni sistem naj bi dobili leta 2024. Pogum in vztrajnost ministrice opogumljata, toda dilem je veliko, stranpoti pa tudi. Eliminiranje alternativ je osrednja agenda neoliberalizma. Socialistične izkušnje so tu dragocene, toda težavne. Vrzeli plačnega sistema lahko morda zapolnimo, disfunkcionalnosti pač ne. In za to gre v tej »hiši groze«.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.