Komentar / Državljani drugega reda

Bernard Nežmah

24. 2. 2023  |  Mladina 8  |  Pamflet

Konec leta 1953 je drugi človek Jugoslavije Milovan Đilas, ki je bil predsednik skupščine in podpredsednik vlade, objavil serijo takrat najbolj branih člankov v časniku Borba. V enem se je spraševal, če je demokracija za vse ali samo za člane komunistične partije, če isti zakoni veljajo tako za buržuje kot za komuniste. Njegov odgovor je bil - da, kar ga je stalo odstavitve in ekskomunikacije - 33 let do mariborske Katedre ni noben časnik objavil nobenega pogovora z njim. Je to le spomin na stare čase diktature svobode ali zorni kot za razumevanje sedanjosti?

Ko so policisti v času protijanševih demonstracij aretirali in odnesli Jašo Jenulla, se je vsul tornado kritik na račun politizacije policije oziroma njenega postopanja. Postavimo, da bi takratni minister Aleš Hojs najel zasebno varnostno službo, ki bi ordinirala v okolici parlamenta. In da bi potem varnostniki pristopili k protestniku Jenullu, ga vrgli po tleh in mu vzeli telefon, ker je prestopil s trakom ograjeni prostor. V javnosti, politiki in med pravniki bi završalo, da gre za privatizacijo nasilja, da Slovenija postaja južnoameriška diktatura. Jasno, povsem upravičeno.

Pred dnevi je skupina varnostnikov iz podjetja Alfa, najeta za projekt kanala CO, to izvedla: protestnike je vrgla na zemljo in jim pobrala mobije. Je bila prva medijska vest nova oblika nezamisljivega zasebnega nasilja nad državljani? Nak. No, odzval se je ljubljanski župan Zoran Janković, ki je povedal, da ni on najel plačanih goril, ampak podjetje, ki njegov projekt izvaja. In smo v Amazoniji, kjer zasebne enote ščitijo gradbena in rudarska podjetja ter obračunavajo z okoljskimi in domorodnimi protestniki, ki branijo svoj dom in divjino južne poloble. In zdaj imamo model uničevanja Amazonije na Ježici v Ljubljani. A lokalni policijski inšpektor je bil zadovoljen, saj da imajo izvajalci del vso potrebno dokumentacijo. To, da je Upravno sodišče razsodilo proti gradnji, ker poseg nima okoljske presoje, se policije ne tiče. Ljubljanski župan si je izmislil trik, ko je za asistenco družbeno spornega projekta namesto policije in mestnih redarjev dal najeti privatne Alfa borce. Zdaj njihovega nasilja nad protestniki, organi reda več ne ustavljajo.

In vsi mogoči inštituti, glasovi ljudstva in pravne mreže ravnajo tako kot partijska večina, ki je v petdesetih izvrgla Đilasa, ki se je kot komunist zavzemal za isto demokracijo za vse, tudi za tedaj njegove idejne nasprotnike, kot so bili buržuji. Molčijo, ta realnost jih ne zanima, proti njej ne protestirajo, ne branijo protestnikov njim drugačnih nazorov.

Drugače je ravnalo Ustavno sodišče, ki je zadržalo zakon o RTV. Na vlogo pobudnikov ustavne presoje je vzelo zadevo v pravni pretres in sklenilo, da je protiustavnost novega zakona verjetna in jo bo na naslednjih sejah skrupulozno presodilo. Profesor prava Matej Avbelj se v svoji argumentaciji sklicuje na domače ustavne razsodbe ter prakso sodišč EU in Evropskega sodišča za človekove pravice, ki so v zadevah na Madžarskem in na Poljskem izrekla, da je ravnanje lokalnih oblasti zloraba prava. Slednje so z zakoni odstavile kadre v javnih institucijah in nastavile svoje strokovnjake, za katere so zatrjevale, da so prav oni nepolitični in depolitizirani. Ko so zadevo skušali osvetliti Odmevi na nacionalki, je bil v studiu le prof. Avbelj, predstavnika vlade in Pravne mreže se soočanja nista hotela udeležiti!??

Se je pa odzvala predsednica Nataša Pirc Musar, ki je zapisala, naj odločijo čim prej, ker je stanje na RTV SLO nevzdržno. Nenavadno, že samo sodišče je objavilo, da se bodo z zadevo ukvarjali prednostno, predvsem pa: ali je dilema pravna presoja kršenje ustave ali reševanje občutka skupine televizijskih protestnikov, ki ocenjujejo, da je stanje na nacionalki nevzdržno? Đilasovi nasprotniki so pred zakone postavljali svoje plemenite ideje o gradnji socializma, ki so takrat štele več od pravnih regul. Zakaj bi bili danes pogledi skupin, ki pravijo, da utelešajo demokracijo, neodvisnost in svobodo, apriori nad ustavo?

Sicer pa je predsednica države že imenovala svojega kandidata v novi svet nacionalke - izbrala je predstavnico evangeličanske cerkve. V resnici jo je določila, saj ni pojasnila, zakaj je izbrala njo in ne predstavnika katoliške cerkve. Po starem zakonu sta bila v svetu dva predstavnika največjih religij, v praksi torej izbranca evangeličanske in katoliške strani. Novi zakon so pospremila pojasnila, da bodo v novi svet izbrani bolj adekvatni in nepolitični člani. Zakaj je bolj demokratično, da katoliško občestvo na Slovenskem, ki je stokrat številčnejše od protestantskega, nima svojega predstavnika? In zakaj je novi zakon, ki to omogoča, bolj demokratičen od starega, ki je skrbel za formalno enakopravnost teh dveh verskih občestev?

Nad uveljavljanjem skupin prvega in drugega reda so pred dnevi protestirali gasilci na množičnem shodu v Ljubljani. Zbrali so se, ker vlada ne sliši njihovih zahtev po višjih plačah. In zdaj čudo – nagovorila jih je ministrica za javno upravo Sanja Ajanović Hovnik, ki jim je povedala, da so njihove zahteve neupravičene. Razlegli so se žvižgi, padle so dimne bombe, zagoreli so ognjeni zublji. Ministrica, ki ni bila med demonstranti, ampak je spregovorila z roba dogodka - izpred vrat vladne stavbe, je čuvana od policistov zgroženo zapustila shod. In svoj trenutek je zgrabil nekdanji ministrant in minister Marjan Šarec, ki jim je prek tvita odpel pridigo, da je njihovo obnašanje v sramoto gasilcem. Kot da gasilci niso racionalna bitja, saj so videli posnetek, da je na protestni zbor sodnikov prišel premier, ki pa jih ni oštel, češ, da so njihove zahteve neupravičene. Videli so tudi, da je na protest Glasa ljudstva zoper zdravstveno politiko prišel isti Golob, ki pa ni vzel mikrofona, da bi jim kontriral, ampak je podporno molčal. Ergo, premier in njegovi ministri ravnajo z eno vrsto protestnikov ljubeče, njih - gasilce pa arogantno zavrnejo kot drugorazredne sogovornike. In pirotehnični odgovor je le samoumevna reakcija.