Komentar / Bayerischer Hof 2023
V rusko-ukrajinski vojni smo že prestopili rubikon tretje svetovne vojne. Političnim norostim ni videti konca.
Münchenska varnostna konferenca lani in letos sovpada z obletnicami rusko-ukrajinske vojne. Vsakoletna srečanja v mogočnem hotelu Bayerischer Hof so od leta 1963 namenjena merjenju varnostne temperature sveta, iskanju globalnih rešitev miru in ne vojn. Toda podobno kot v Davosu tudi tod iščejo poti za ohranjanje dominacije zahodnega sveta. Temeljno sporočilo je letos jasno. Ukrajina poleg politične in ekonomske podpore potrebuje več orožja, vojna in zmaga nad Rusijo sta edina pot do miru. Toda brutalni rusko-ukrajinski vojni po letu dni ni videti konca. Prekinitve spopadov, premirja in politične rešitve si očitno nihče niti ne želi. V tej usodni igri so veliki geostrateški politično-ekonomski vložki, večji od regionalnega spopada dveh velikih sosednjih držav. Politični imperativ je zaščititi in obraniti suverenost in teritorialno integriteto Ukrajine, na zahodnih pravilih in moči spočeto globalno ureditev sveta. ZDA in EU skrbno odmerjajo vojaško pomoč Ukrajini, toda počasi tonejo v močvirje vedno bolj neposrednega spopada z Rusijo. Politični militarizem namesto ekonomske globalizacije postaja nova razvojna paradigma. Mir je tu kvečjemu izsiljena, »nenaravna« rešitev, vojne na vseh področjih in ravneh so novo politično lepilo. In zato smo v rusko-ukrajinski vojni dejansko že prestopili rubikon tretje svetovne vojne. Političnim norostim ni videti konca.
Zahodna varnostna paradigma je desetletja temeljila na treh stebrih. Najprej na stari premisi mednarodne ureditve sveta kot mreže suverenih držav, potem na mehki moči političnega sodelovanja zaradi ekonomskega povezovanja in nazadnje na trdi moči vojaške vloge ZDA v svetu. Vsa zgodba je desetletja delovala zgledno. Globalne institucije so bile ukrojene po meri zmagovalcev druge svetovne vojne, ZDA so tehnološko, finančno in vojaško obvladovale večji del sveta. Socialistična alternativa s SZ in Kitajsko je bila na nasprotnem bregu, »hladna vojna« in blokovska delitev sta delovali kot stabilizator svetovne ureditve. Seveda so ZDA v svoji vnemi globalnega vojaškega varuha neprestano netile lokalne vojne, državne udare, posegale v notranje razmere držav glede na svoje politično-ekonomske interese. Politični mir so Američani sklepali z vojaškimi umiki, ne pa z mednarodnimi mirovnimi sporazumi. Ti so običajni za jasne poražence in zmagovalce, toda ZDA in tudi sedanja Rusija nikoli niso priznale svojih vojaških neuspehov, še manj političnih porazov. Po svetu delujejo povsod eksteritorialno, zunaj pravil, odgovornosti in sankcioniranja mednarodnega prava. Takšna je pač pravica najmočnejših.
Nesporno je neposredna ruska vojaška intervencija konec februarja 2022 pomenila prelomno točko, »Zeitenwende« za evropsko varnostno politiko. Davos govori o resetiranju ekonomskega sveta, letošnja münchenska konferenca pa o novi varnostni viziji. Njeno varnostno poročilo nosi pomenljiv naslov »Re:vision«. Opozarja na revizionizem globalnih avtokracij (Rusije, Kitajske …), govori pa o novi viziji obrambe starega mednarodnega reda pod okriljem ZDA. Varnostna tveganja naraščajo, svet se nevarno polarizira in Zahod poskuša obraniti svoje ekonomske privilegije, ZDA pa svojo vojaško in politično prevlado. Biden in Putin sta domala sočasno povedala vse. ZDA da bodo podpirale Ukrajino do končne zmage, Rusija pa bije bitko za priznanje lastne veličine. EU vidi v Rusiji grožnjo zaradi njene morebitne širitve proti zahodu, ZDA jo že petdeset let razglašajo za geostrateškega sovražnika. Vojna je po letu dni nedvomno vojaški neuspeh Rusije in relativen uspeh Ukrajine. Rusija je napačno presodila fatalistični odpor Ukrajine, podcenila je neposreden vpliv ZDA, spregledala je lastne težave z učinkovitostjo vojske. Način ukrajinske obrambe je druga stran težavnosti ruskega osvajanja. Frontne linije so naseljeni kraji, genocid nad civilnim prebivalstvom se tod meša z urbicidom prostora. Nadaljevanje vojne najbolj ogroža Ukrajino, manj
Rusijo, prizadeta je tudi EU, le ZDA v varni coni udobja kujejo politični in ekonomski kapital. In zakaj mir za te deležnike ni in ne more biti alternativa?
Ameriška globalna moč upada, najbolj ekonomska, pa tudi politična, brani jo lahko z zavezništvi, skupno izbiro sovražnika in vojaško prevlado. Rusko-ukrajinska vojna je hkrati žrtev globalne ameriške hegemonije in notranjih potreb Putinove avtokratske politične diktature. Rusijo je v nasprotju s pričakovanji pripeljal na globalno obrobje. Zahodni zavezniki, mreža štiridesetih držav, so ga izključili, azijski partnerji s Kitajsko na čelu pa ga niso povsem sprejeli. Kitajska je v tej igri prihodnja žrtev ameriške hegemonije in hkrati pravi možni akter mirovnih pobud. Washington proti Kitajski že plete pacifiški Nato, EU pa je tu v precepu. Ne more postati kitajska zaveznica, ne želi se odreči ZDA, Rusija pa ostaja njena neposredna soseda. Te vojne dejansko nihče ne more dobiti, lahko pa vsi veliko izgubimo, zlasti v morebitnem jedrskem spopadu. Četudi bi Ukrajina dobila vojno in bi se Rusija umaknila, bi nevarnost nove invazije ostala. Tudi ruska zmaga in priznanje aneksije vzhodne Ukrajine nista rešitev, če »nova« Ukrajina postane del EU in Nata. Morebitna »stabilizacija« Ukrajine pomeni destabilizacijo obeh integracij, pa tudi Balkana in Zakavkazja. Eskalacija vojne je za vse strani še večji polom. Kitajska in EU bi morali prevzeti mirovno iniciativo, mimo interesov ZDA.
Mirovna pogajanja torej niso ideje rusofilov, od Washingtona do Berlina, Pariza in Ljubljane …, kot pleteničijo nekateri. EU bi se morala rešiti zanke ameriško-kitajskega konflikta. Ukrajina in Rusija sta paradoksalno del njene geostrateške identitetne podobe. EU se je ob varnostnih vprašanjih poenotila bolj kot pri politično-ekonomskih. Toda nova vizija EU zahteva revizijo odnosa do te vojne. Mir je tu ključ, dokler bedaki ne prevzamejo reči.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.