Komentar / Prihodnost je tu

dr. Bogomir Kovač

3. 3. 2023  |  Mladina 9  |  Ekonomija

Prihodnost sodobnega sveta se bo v veliki meri odločala na vojaških tleh Ukrajine. Danes postaja jasno, da konflikt med Rusijo in ZDA tod odloča o novi globalni politično-ekonomski ureditvi sveta. Zato rusko-ukrajinska vojna ne more biti niti kratka niti zmagovita, ni lokalna, temveč globalna. Dilema je preprosta. Ali bo globalna ekonomska povezanost sveta ostala pri stari evroatlantski ureditvi z ZDA na čelu ali pa bo evolvirala v nov multipolarni svet. Politično-ekonomska trilema je jasna. Proces ekonomske globalizacije zahteva miroljubno koeksistenco, politično kooperativnost in koordinacijo. Militarizacija je njihov kontrapunkt, vodi v politično dezintegracijo v nasprotju z ekonomsko integracijo. Strateški dokumenti in sporočila ZDA in Kitajske to izvrstno potrjujejo, EU trilemo doživlja neposredno, v živo. Bretton Woods je leta 1944 našel multilateralno in multipolarno rešitev sveta. Zmagala je ideja integracije in ne dezintegracije. Bo zahodni svet zmogel do leta 2024 najti podobno rešitev?

Teoretično so reči razmeroma jasne. Po 80 letih potrebujemo rekonstrukcijo svetovnega reda, prilagojenega novi arhitekturi moči, ekonomskim potrebam, finančni in politični varnosti. Po veliki finančnoekonomski krizi 2007–2008 nismo dobili globalne rešitve, temveč niz ad hoc oblik sodelovanja, prelaganja odgovornosti. Naraščajoče zadolževanje in permanentna dolžniška kriza sta tu hkrati staro lepilo in novo slepilo. Sodobne tehnologije so nas povezale in zgostile našo soodvisnost. Ključno blago in javna dobrina so informacije, njihovo procesiranje je poceni, tržno obvladovanje pa skrajno manipulativno. Za nameček so finančni tokovi, najbolj nestabilen del tržnih sistemov, usodno odvisni od njih. Informacijska neravnotežja in finančna nestabilnost vodita v ekonomske krize, ki postajajo velik varnostni problem. Globalizacijo poganjajo ekonomski interesi in mir, deglobalizacijo pa politična nasprotja in vojne. In do tod smo prispeli.

Ekonomska zgodovina rada ponuja odrešujoče zglede. Brettonwoodski sporazum je nastal v zaledju II. svetovne vojne, sklenila ga je vojna koalicija. Politična varnost in ekonomska stabilizacija sta bili tedaj osrednji cilj, nove mednarodne institucije temelj miroljubne koeksistence. Toda mednarodna ureditev se je kmalu prelevila v unipolarno. ZDA so postale politični in vojaški garant sveta, svetovni red je postal Pax Americana. Namesto želenega miru smo dobili hladno vojno med kapitalističnim zahodom in komunističnim vzhodom. Toda povojna hegemonija ZDA je danes ekonomsko vse bolj ogrožena, članice EU imajo preveč političnih glasov, države skupine BRICS se upravičeno čutijo zapostavljene. V nizu kriz vsak rešuje sebe, četudi na račun drugega, ekonomski nacionalizem je prevladal nad političnim internacionalizmom. Toda ekonomski napredek je podobno kot mir nedeljiva dobrina. Konkurenca držav je zato v boju za prevladujoč položaj destruktivna in skrajno nevarna. Zato potrebujemo novi Bretton Woods, morda prav v širokem zaledju rusko-ukrajinske vojne in pričakovanega spopada zahodnih (ZDA, EU) in vzhodnih sil (Rusija, Kitajska). Smo pred novimi izzivi obvladovanja globalnega javnega dobrega. Gre za eksistencialne grožnje podnebnih sprememb, pa vpliv globalne demografske tranzicije na lokalne trge dela in nazadnje za denarno revolucijo, globalni denar na nedržavni ravni. Vse troje zahteva drugačno institucionalno zgradbo sveta. EU in Kitajska sta tu lahko celo presenetljiva zaveznika in promotorja sprememb.

EU je nekdanji popek zahodne globalne dominacije, Kitajska se po dolgih 500 letih vrača na politično-ekonomski vrh sveta. EU išče svoj modus vivendi v spoju ekonomske in politične unije, morda lahko postane celo nov globalni igralec. Kitajska nasprotno svoj politični kapitalizem gradi morda s spornimi političnimi sredstvi, toda ekonomsko učinkovito. ZDA očitno vedo, da je večina ključnih razvojnih virov, naravnih in človeških, na vzhodni hemisferi, posebej v Evraziji. Zato že vrsto let želijo tod preprečiti nastanek regionalnih hegemonističnih sil, za vsako ceno. V ameriški nacionalni obrambni strategiji iz leta 2022 je Rusija opredeljena kot osrednji srednjeročni sovražnik, Kitajska pa kot dolgoročni nasprotnik. Naraščajočo kitajsko ekonomsko moč lahko ZDA zaustavijo predvsem z vojaško močjo. Ameriški strateški interesi merijo tu dva koraka. Prvi je namenjen oslabitvi Rusije, strmoglavljenju Putina, nadzoru tokov njenih naravnih virov. Drugi korak pomeni ekonomsko, politično in vojaško obkolitev Kitajske. Pričakovan konflikt z Rusijo v Ukrajini je tako zgolj prelomna točka načrtovanega velikega spopada s Kitajsko. Pentagon je grozljivo neposreden.

EU, njene elite in ljudstvo, mora ob tem odgovoriti na preprosto vprašanje. Ali vojna na vzhodu Evrope prinaša komurkoli boljše življenje ali pa ga mnogim preprosto jemlje? Ali je edina možnost za politično zmago materialno uničenje stvari, kot na primer razstrelitev Severnega toka ali razrušitev ukrajinskih mest? Si želimo skupaj z ZDA stopiti v III. svetovno vojno ali morda s Kitajsko iskati novi Bretton Woods, ki ni ameriška kopija? Kitajska je ob obletnici rusko-ukrajinske vojne ponudila dva kratka dokumenta. Dobili smo sistematičen opis razvejenosti ameriške politično-vojaške, ekonomsko-tehnološke in kulturno-ideološke hegemonije po letu 1944. In stališče Pekinga do ukrajinske vojne v 12 točkah, ki ni mirovni sporazum, temveč kratka agenda za novo ureditev sveta. Razlika med kitajskimi in ameriškimi dokumenti je očitna.

Kaj torej storiti? V Ukrajini gre za evropsko vprašanje. To je največja grožnja njeni integraciji, čeprav je EU videti enotna. Vojno izčrpavanje je dokaz vojaške nemoči obeh strani, militarizacija držav pa dokaz političnega poraza. Mir je lepilo EU. Zato jo lahko reši diplomacija in ne tanki.