Komentar / Računajte na nas

Vlado Miheljak

17. 3. 2023  |  Mladina 11  |  Dva leva

»Rusko sodišče želi očetu odvzeti 13-letno hčer, ker je med likovnim poukom v šoli narisala protivojno risbo, poroča Sky News ... Najstnica je namreč narisala risbo z žensko, ki ščiti otroka pred raketami, poleg pa sta ukrajinska in ruska zastava. … Če bo sodišče tako odločilo, bo njegova hči Maša morala ostati v sirotišnici.«
— (Siol.net, 13. 3. 2023)

»Guy Davidi tudi v filmu Nedolžnost pokaže, kako težko je v Izraelu delovati zunaj uradne drže države, da nisi nemudoma oklican za antisemita ali izdajalca, ali da se ljubezen do države ne enači z orožjem.«
— (STA, 13. 3. 2023)

»Slovenska vlada je odločno in nedvoumno na pravi strani zgodovine. Zato si zasluži jasnejšo in glasnejšo podporo politične opozicije in širše civilne družbe, in ne rušenja.«
— Vojak, diplomat, domoljub Mirko Cigler je vedno na pravi strani zgodovine (Dnevnik, 11. 3. 2023)

»Koga ogrožajo mirovniki? Od kdaj je poziv k mirnemu reševanju sporov grožnja stabilnosti in miru, zagovarjanje vojaške eskalacije pa pot k miru? In kaj nam ta javno izkazana agresivnost zagovornikov militantne opcije pove o teh posameznikih?«
— Jože P. Damijan o borcih proti militantnim mirovnikom (12. 3. 2023)

Ko je bila pred dobrim letom vojna med Rusijo in Ukrajino že tik pred durmi, se je Emmanuel Macron odpravil na »mirovno misijo« k Putinu v Moskvo. Nepripravljen, brez vizije, brez verodostojnih zagotovil, ki jih je vse bolj obkrožena Rusija po januarski nespametni Stoltenbergovi izjavi hotela slišati. Zdelo se je, kot da je Macron šel v Kremelj bolj zaradi svojih notranjepolitičnih potreb kot zaradi ustavitve drsenja v brezno spopada. Od tistega obiska (8. februarja 2022) je zato ostal v spominu zgolj scenski učinek. Putin je Macrona posedel na drugi konec izjemno dolge ovalne mize. Deloval je kot nebogljen palček v deželi velikanov. A zdaj, več kot leto kasneje, se je ta dolga miza še dodatno raztegnila. Ob letu osorej bo še daljša.

Najbrž je res, da Rusiji vojna ne uspeva, kot si je zamislila, a je, pa čeprav za ceno ogromno lastnih in še več ukrajinskih žrtev, bolj ko ne dosegla cilje. Tudi če bi v Kremlju prišlo do udara (kar je bolj malo verjetno), tisti, ki bi nasledil Putina, ne bi bistveno spremenil odnosa do vojne in Ukrajine. Morda bi obljubil le večjo učinkovitost. In kaj zdaj? Ali kdo resno misli, da je Rusijo mogoče pregnati nazaj čez mejo; da bo preprosto spakirala in posredno priznala poraz? To ni daljni Afganistan, da bi kar odšla. In če je kremeljska miza vsak dan daljša, je edino smiselno, da se dodobra napolni z relevantnimi in za vse strani razmeroma sprejemljivimi mirovnimi posredniki. Kitajsko, ki je doslej edina dala na mizo konkreten mirovni predlog, so takoj zavrnili. Bolj zavezniki kot sama Ukrajina. A ker ni nobene resne mirovne pobude, tudi ni perspektive končanja te nesmiselne morije.

Medtem pa nam solijo pamet razni osebki, v rosnih letih pitomci in diplomanti vojaške akademije jugovojske, kasneje spreobrnjeni v zaprisežene natovce in nato upogljivi in konformni diplomati, ki nimajo v svoj CV vpisane ene same kritične pripombe na račun »zaveznikov«. Niti o napadu na Irak brez mandata Združenih narodov in brez mednarodnopravnega kritja, ki je svet nepovratno vrgel iz tirnic. In to z daljnosežnejšimi posledicami kot ukrajinska vojna, če se ta, upajmo, ne bo stopnjevala v jedrski spopad. Tako je prejšnji teden vajo ničkolikič ponovil Mirko Cigler v Dnevniku. Z invalidnimi argumenti (recimo mirovništvo je sinonim za rusofilstvo), ki ne vzdržijo temeljnega preverjanja, in z navajanjem avtoritet, ki so menda razkrinkale pravo (= rusofilsko) naravo pozivnikov k miru in končanju morije; z Lisjakom Gabrijelčičem vred, ki se je proslavil s pozivom Dnevniku, naj že zapre gobec tedanjemu komentatorju Mastnaku, ker ne razmišlja pravilno.

In to Mirko Cigler, ki je kot vojak, diplomat in patriot vedno na pravi strani, popolnoma nekritičen do domačih političnih praks vsakokratnih oblastnikov in mednarodnega zavezništva, počne v zgodnjenajstniški maniri z umetniškimi okraski svojih razprav à la Balašević, s katerim so, predvidevam in ugibam, prali možgane pitomcem jugoslovanskih vojaških akademij. A če že navaja skrajno banalnega Balaševića, zakaj potem ne raje komada z najbolj pravovernim refrenom »Računajte na nas«? Hudo je, če kdo, ki je diplomat in vojaški strokovnjak, ne spregleda, da če kateri spopad, katera vojna ni sprožena zgolj zaradi zapletenih in nerešenih bilateralnih odnosov, ampak tudi in predvsem zaradi zavezniškega cilja obkrožanja in izčrpavanja generičnega nasprotnika, je to ukrajinsko-ruska. Ki lahko traja, dokler ne bo zmanjkalo Ukrajincev. Tisti, ki dvomijo o proxy oziroma zastopniški naravi in ciljih spopada, naj se vprašajo dvoje. Prvič, so (in bi znova) Združene države Amerike prenašale Ruse na zavezniški misiji v neposredni soseščini ali kar na južni meji? Mogoča odgovora sta dva, točen je samo eden. Pač, realnost geopolitike. In drugič, ali ima prav Stoltenberg, ki je še tik pred ruskim posredovanjem ( januarja 2022) Ukrajincem iz Berlina sporočil: vsaka suverena država se sama odloča, za članstvo v kateri organizaciji oziroma zavezništvu se bo potegovala. Pač, načelo mednarodnega prava. Kako ta geostrateški vs. mednarodnopravni paradoks rešiti? No, tovariš Stalin je imel odgovor: »Treba je gledati naprej, ne pa nazaj, če se nočeš zmotiti v politiki.«