Komentar / Fiskalna tragedija skupnega

dr. Bogomir Kovač

17. 3. 2023  |  Mladina 11  |  Ekonomija

Na nedavni razpravi o reformiranju ekonomskega upravljanja EU na Brdu se je zbralo več pomembnih evropskih predstavnikov in slovenski vladni vrh. Razprava o novem fiskalnem okviru EU poteka v članicah unije že nekaj mesecev, strokovno in politično. Tudi tokrat je v tem potujočem cirkusu več makroekonomskih dilem kot pravih političnih rešitev. Orjaški subvencijski programi se množijo, inflacija ostaja, zadolženost držav se povečuje. Dolgoročno se fiskalne zahteve EU poglabljajo, možnosti pa relativno zmanjšujejo. Težava EU je premajhna fiskalna zmogljivost, težava članic pa fiskalna odgovornost. Za članice je bolj prilagodljiv, vključujoč in dolgoročnejši pristop nove fiskalne reforme boljša možnost. Toda EU ni zvezna država, namesto sistematične fiskalne politike ponuja projektne rešitve. Fiskalno krizo dodatno zapletajo zamisli o novi širitvi EU, močvirje rusko-ukrajinske vojne, nedorečeni zeleni prehod. Zaradi samouničevalnih političnih neumnosti EU izgublja gospodarsko bitko z ZDA in Kitajsko. Slovenska vlada se je na Brdu prvič javno soočila s fiskalno neobvladljivostjo svojih razvojnih politik in želenih reform. S politično magijo ne morete ukaniti ekonomije, ne v Bruslju in ne v Ljubljani.

Bruseljska administracija je sredi nekajletnih kaotičnih fiskalnih razmer novembra 2022 ponudila nove usmeritve ekonomskega upravljanja EU. Dokument je že v izhodišču zavajajoč. Ekonomsko upravljanje unije pomeni predvsem skrbno uravnoteženje fiskalnega in monetarnega sistema, njunih politik in ukrepov. Za oboje je potrebna porazdelitev politične odgovornosti med Brusljem in članicami. Namesto tega smo dobili nekakšno fiskalno reformo, popravek nekaterih starih neumnosti in nastavek novih rešitev. Pravih sprememb ni veliko. V ospredju je spet vzdržno zadolževanje, časovni okvir je postal srednjeročni, ocena izdatkov zajema ustrezno vrednotenje naložb, želenih reform in rasti. Opustili so sporni strukturni primanjkljaj, nevtralizirali oceno proizvodne vrzeli. Namesto tega bomo imeli dovoljene stopnje rasti javnih izdatkov, postopno doseganje vzdržnega javnega dolga, upoštevali bodo posebne okoliščine držav. Skratka, prilagodljivost je večja, več je političnih pogajanj, pomembnejšo vlogo dobivajo neodvisni fiskalni sveti. Pod črto, načrtujemo bolj dialoško fiskalno politiko med evropsko komisijo in članicami, vendar z veliko več političnega voluntarizma. Imamo ustreznejši nabor fiskalnih pravil, toda še vedno brez prave fiskalne odgovornosti. Dobili naj bi močnejši fiskalni nadzor, a brez ustreznega sankcioniranja. Prilagodljivost je dobra, če je učinkovita, legitimnost reform ustrezna, če je pravična. Nove rešitve ne zagotavljajo ničesar od tega, prej nasprotno.

EU živi s konvergenčnimi fiskalnimi kriteriji domala 30 let. Njena centralizirana monetarna ureditev in dosledna fiskalna decentralizacija je pravi institucionalni torzo. Fiskalna moč EU je z odstotkom BDP smešna, znotraj naraščajočih kriz in razvojnega intervencionizma povsem neprimerna. Konec leta 2011 je začela veljati prva protikrizna fiskalna reforma. Sloviti »šesterček« skupnih pravil in nadzora fiskalnih politik držav temelji na ocenjevanju nacionalnih proračunskih načrtov. Dobili smo preventivni del z opozorili in korektivni del z usmeritvami za odpravo čezmernih primanjkljajev, celo odstopno klavzulo o začasni opustitvi fiskalnih pravil v posebnih okoliščinah. Skratka, EU je imela orodje za obvladovanje fiskalnih razmer, a je kljub temu končala v fiskalni razpuščenosti in pred vrati nove fiskalne krize. Niso krive politike, temveč napačno izoblikovan političnoekonomski sistem EU. Zato tudi novi predlog fiskalne ureditve EU ne more rešiti njenih protislovij.

Fiskalna disciplina je dolgoročen proces, postopnost fiskalnih sprememb je nujna, toda brez sistemskih sprememb ni rešitve. Teh pa politično šibka evropska komisija z von der Leynovo na čelu ne zmore ponuditi. Če gospodarski ukrepi bolj škodujejo EU kot Rusiji, če EU zadnje leto slepo sledi interesom ZDA na račun lastne konkurenčnosti, potem razvojno ne more preživeti kot globalna političnoekonomska entiteta. Evropska komisija zahteva fiskalno disciplino članic, se strinja s fiskalno decentralizacijo, hkrati pa računa na velike usklajene razvojne spremembe EU (zelena industrijska preobrazba, socialna unija …). Naraščajoče razvojne potrebe za zdaj zadovoljuje z večjim in dražjim zadolževanjem. Podobno velja za reševanje dolžniške, pandemske in energetske krize. V vseh teh primerih narašča fiskalna kriza držav, fiskalna politika EU pa vseskozi deluje prociklično. Od tod raste fiskalna trilema EU. Ni mogoče hkrati zniževati zadolževanja, slediti silovitemu investicijskemu ciklu razvojnih prioritet EU in v članicah ohraniti stabilnih makroekonomskih razmer. Še manj je mogoče fiskalno slediti hitri militarizaciji EU pa političnim nameram širitve EU s pridružitvijo Ukrajine, Moldavije, Gruzije … ob večni čakalnici balkanskih državic. Oblikovanje fiskalnega okvira na novo je zato v teh razmerah star ekonomski nesmisel in nova politična utvara.

Političnoekonomske ambicije Golobove vlade so velike, fiskalne omejitve napovedanih reform in razvojnih politik pa podcenjene. Imamo politično šibkega finančnega ministra in vlado, ki nima jasnih predstav, kakšna je ekonomika želenih družbenih sprememb. Z izjemno rastjo izdatkov v zadnjih letih, prostodušnimi proračunskimi primanjkljaji in vprašljivo oceno rasti in inflacije se tveganja hitro stopnjujejo. Slovenija bo prvo opozorilo verjetno dobila iz Bruslja, toda za verodostojnost fiskalne politike in politično legitimnost te vlade bo takrat že prepozno. Razprava na Brdu je zato izvrsten dokaz, da niti EU niti Slovenija nista kos gospodarskim izzivom upravljanja sedanjih kriznih razmer. Očitno politične elite obeh tičijo v istem ekonomskem čolnu in si tako delijo fiskalno tragedijo skupnega.