Komentar / Kaj je narobe?

dr. Bogomir Kovač

24. 3. 2023  |  Mladina 12  |  Ekonomija

Odmeven propad dveh ameriških bank in ugledne Credit Suisse v Evropi je pretresel globalno finančno industrijo. V turbulentno politično-ekonomsko pomlad 2023 stopamo z novimi tveganji in dilemami. Finančni svet velja že dolgo za kompleksno, težko obvladljivo dejavnost. Zaradi narave denarja in vloge bank vnaša v tržni sistem inherentno nestabilnost, financializacija sodobni kapitalizem vse bolj pogosto zapleta v finančni kaos. Zato sedanja bančna kriza ni niti nenavadna niti nepričakovana. Bančni sistem temelji na zaupanju in to se lomi v grozeči psihozi globalnih kriz in vojn. Ne gre torej za posamične primere slabih bank, temveč za sistemski problem. Zasuk monetarne politike centralnih bank, vedno znova luknjičava regulativa in pohlep bankirjev so trije standardni povodi tudi tokrat. Centralne banke stojijo pred dilemo obvladovanja inflacije ali finančne stabilnosti. Vlade tičijo pred izbiro želenih razvojnih sprememb in visoke zadolženosti. Banke so ponovno zgrešile pri menedžiranju tveganj. Reševanje sistema z večno privatizacijo profitov in socializacijo izgub pa je stara pot v novo pogubo. In tudi tokrat je tako.

Navidezno je zlom Silicon Valley Bank (SVB) in Signature Bank (SB) v ZDA ter Credit Suisse (CS) posledica vrste napačnih poslovnih odločitev njihovih bančnih vodstev. SVB je štiri desetletja veljala za banko hitro rastočih tehnoloških podjetij. Njena poslovna kultura je bila prežeta s podjetniško naklonjenostjo komitentom, participativni in asertivni menedžment do več kot 8500 uslužbencev so gojili tudi navznoter. Tem poslovnim usmeritvam so podredili tudi presoje in politike tveganj. V pandemijski krizi sta postala tehnološki in zdravstveni sektor središče njihovega biznisa, ranljiva, zato se je banka želela zavarovati z nakupi obveznic. Ko je ameriška centralna banka lani začela v proinflacijski ihti hitro dvigovati obrestne mere, so vrednosti obveznic padle, s tem pa tudi bančno pokritje in njena likvidnost. Navidezna zaščita tveganj komitentov se je vrnila kot bumerang. SVB se je zalomilo pri likvidnosti in banka se je zlomila.

Pri CS se je glede na velikost in ugled banke nakopičilo povsem drugačno smetje. CS je klasična univerzalna banka, ki je svoje posle zadnja desetletja širila predvsem v mednarodno investicijsko in zasebno bančništvo. Tam pa mrgoli poslovnih in političnih interesov, banka se je zapletala v vse mogoče škandale, izgube so se začele kopičiti. Tveganja so rasla, zaupanje pa padalo. Najprej so banko nekaj let reševali z menjavami korporativnih vodstev in lastnikov, toda strateški zadržki največje savdijske komercialne banke so lani sprožili domino učinek. Kapital se je začel umikati, komitenti so množično dvigovali denar, CS je postala žrtev lastnih špekulativnih strategij. Druga največja švicarska sistemska banka je očitno ušla izpod nadzora, standardna bančna pravila, vključno z Baslom III in stresnimi testi, pa tudi. Likvidnostne težave so CS v zadnjih mesecih dokončno pokopale.

Za številne so to osamljeni primeri, bančni sistemi naj bi bili trdni in pod nadzorom. Toda vrednosti ameriških bank na borzi so strmoglavile za slabo petino. Podobne negativne učinke smo doživeli na finančnih trgih tudi drugod, zlasti v EU in na Japonskem. Hiter odziv reševanja spornih bank v ZDA in Švici je prinesel olajšanje, ne pa rešitve. Na finančnih trgih se je sprožil negativni domino učinek. Ne tako velik in dramatičen kot leta 2010, toda dovolj indikativen, da je opozoril na podobno povezanost zloma bank, stopnjevanja ekonomskih kriz in dolžniške krize držav. Očitno je sprožilec težav hiter dvig obrestnih mer. Ta je že oktobra 1929 sprožil »črni torek« na newyorški borzi, tudi Volckerjev spopad z inflacijo v začetku osemdesetih let je povzročil množični propad ameriških bank. Hiter obrat obrestnih mer je tudi tokrat dramatično vplival na stanje bank. Varne državne obveznice so postale tvegane, boj centralnih bank proti inflaciji je v pičlih nekaj mesecih sprožil nevarnost recesije in občutno destabilizacijo finančnega sistema. Dvig obrestnih mer preprosto spreminja vrednostno strukturo bančnih bilanc, investicijske možnosti in presojo tveganj. Centralne banke s tem ne morejo hkrati reševati inflacije, gospodarske rasti in stabilnosti finančnega sistema. Še več, monetarna politika je v tem trikotniku impotentna in celo nevarna. Hitra rast obrestnih mer je prej problem kot rešitev.

Banke so problematičen bastard tržne ekonomije, pripadajo zasebni sferi in delujejo kot javni servis. Zato so permanentni vir kriz in spornih poti reševanja. Reševanje bank je tradicionalna zaveza centralnih bank kot zadnjih posojilodajalcev, pa tudi držav kot regulatorjev finančnega sistema s svojimi jamstvi. Toda kako je mogoče, da so regulatorji spregledali težave SVB, SB in CS, zakaj so dovolili takšen razvoj dogodkov? Grešnost odločevalcev v bankah in pri regulatorjih je glede obvladovanja tveganj obojestranska. Hkrati pa javno reševanje bank zmanjšuje njihovo odgovornost, slabi njihovo presojo tveganj, konkurenčnost sistema. Javna pomoč koristi enim na račun drugih, asimetričnost informacij in ravnanj onemogoča tržno enakopravnost in racionalnost presoj. Moralni hazard nastaja, ko so zasebne poslovne napake pokrite na izkrivljen način, ko plačajo zanje zgolj eni, drugi pa ne. Gre za »konstruktivno destrukcijo« (Schumpeter) sodobnega finančnega kapitalizma.

Kaj je torej narobe z bankami, kot se sprašuje The Economist? Nič, so zgolj del hiše iz kart, na novo razkrivajo stare vrzeli tržnega sistema. Zato bi se veljalo vrniti v preteklost, z ločitvijo komercialnih in investicijskih bank, diferenciranim pristopom za velike banke, normalizaciji monetarne politike in zmernosti ukrepov. Sporočilo bankirjev zveni univerzalno. Menedžiranje tveganj je ključ. Potrebujemo zgolj izhodna vrata.