Komentar / Ko jagenjčki obmolknejo

Heni Erceg

24. 3. 2023  |  Mladina 12  |  Hrvaška

Je to le še ena netema, kakor bi se izrazil hrvaški premier, ki je tako odgovarjal na vprašanja o kaznivih dejanjih svojih birokratov, ali pa je delček podobe brezglave države, ki deluje samo še po zakonu inercije, kot pokvarjeni avtomobil pelje po klancu navzdol? A morda gre vendarle za temo, v resnici bivanjsko, saj zgodba pripoveduje o živinorejcu iz Dalmacije, ki je nedavno dobil odločbo, da mora premestiti 300-glavo ovčjo čredo, menda »v nasprotju s predpisi nameščeno v staji v bližini stanovanjskega objekta«. »Stanovanjski objekt« – je sploh treba ugibati? – je le drugo ime za turistične apartmaje, katerih lastnik se je pritožil, da mu »ovčji smrad« kvari posel.

In kaj zdaj? Kako poskrbeti, da bo volk sit in koza, oprostite, ovca cela? Tako, da se lahek turistični zaslužek zagotovi z uničenjem mladega ovčerejca in njegove »smrdljive črede«, čeprav so se že njegovi predniki davno pred njim ukvarjali z ovčerejo, ker se upira »napredku« in svoje staje ni preuredil v apartma (kar seveda ne pomeni, da je ne bo), še enega od približno sto tisoč apartmajev, od katerih jih je večina v Dalmaciji in od njih živi nekaj sto tisoč ljudi. Zato so se njihovi lastniki postavili v bran tej donosni dejavnosti in so napovedali vojno tistim, ki tu še kaj proizvajajo in ki od vlade zahtevajo davčno izenačitev, po kateri bi morali tudi najemodajalci plačati davek na dohodek, ne zgolj simbolično letno povprečnino.

Ok, resnično je med zaslužkom lastnika enega ali desetih apartmajev pomembna razlika, vendar bi to sivo cono morala razgaliti oblast, toda kako, ko ji ravno rentništvo zagotavlja socialni mir, saj je uničila že vso industrijo, poljedelstvo, živinorejo … in so se ljudje znebili »ovčjega smradu« na račun privlačnega vonja denarja gostov.

Tako je tudi našega ovčerejca tožil sorodnik – ta ne živi v vasi, je pa tam, kjer so nekdaj stale staje, ki so bile v lasti rejčeve družine, napravil apartmaje z bazenom – čeprav rejec ovce vse poletje pase na bližnjih planinah in živali s svojim »smradom« sploh ne morejo motiti občutljivih nosov sorodnikovih gostov. »Izučil sem se za mizarja in lahko bi dobro zaslužil z mizarskimi deli v apartmajih … Vendar bi se vsi ukvarjali samo s turizmom, zato nimamo niti svojega mesa in vse uvažamo,« je lastnik ovc pravilno opisal razmere v državi, ki uvaža vse, od sadja in zelenjave do mesa, izvaža pa sramotno malo, saj je v zadnjem času kmetijska proizvodnja na kolenih, čeprav naj bi bilo ohranjanje vasi v nacionalnem interesu. Seveda zgolj deklarativno.

Da bi bila stvar še bizarnejša: ovčerejec mora čredo premestiti do začetka maja, »pritožba pa ne zadrži izvršitve«, čeprav je hkrati dalmatinska pramenka, pasma, ki jo goji, dobila priznanje evropske komisije, njegova jagnjetina pa mednarodno zaščito. Tako je, ironično, pramenka zdaj zakonsko bolje zavarovana od svojega rejca, nesmisel, tipičen za propadlo državo brez strategije razvoja, ki je dopustila, da apartmajizacija – večinoma nezakonita in povezana z naložbami številnih sumljivih tujih vlagateljev – zdaj z obale in otokov invazivno prodira še v zaledne vasi. Tam lastniki betonskih kvadrov z bazenom, nosilci edine »proizvodne« dejavnosti v državi, od vaščanov napadalno zahtevajo, naj premestijo črede, ovc ali druge živine, da jim ne bi smrdel njihov drek. Če bi me kdo vprašal, bi prepovedala vsakršno pobijanje živali, saj so tista boljša bitja, ki poseljujejo svet, vendar to ni bistvo te zgodbe.

Bistvo je, na to lahko stavimo, da bodo ovce in njihovi jagenjčki to bitko izgubili, pa čeprav so mednarodno zaščiteni, kajti turistični moloh se je že davno polastil Hrvaške. Pred kratkim je moral v neki vasi lastnik preseliti celotno govejo farmo in mlekarno, ker je sosede motil »smrad« njegove živine. Res, Hrvatje so občutljiv narod, pa vendar bodo gostom z veseljem priporočili prav dalmatinsko jagnjetino, tisto, ozaljšano z evropsko nagrado, čeprav so sami pripomogli k njenemu izumiranju. Ob zavzeti pomoči države, ki je pošast rentnega gospodarstva tudi spodbujala, tako da se vključenosti vanj ne sramujejo več niti božje ovčice.

Vse več je primerov resnega uničevanja samostanov zaradi želje po turističnem zaslužku; na enem od dalmatinskih otokov so se menihi odločili, da bodo podrli del samostanskega zidu in na ozelenjeno območje natlačili 20 luksuznih mobilnih hišic, toda mestna oblast tega na srečo ni dovolila. Čeprav to ne pomeni, da se bodo menihi odpovedali donosnemu viru dodatnega zaslužka. Frančiškani v Dubrovniku so za deset let dobili koncesijo za pomorsko dobro pod samostanom in bodo imeli znatne prihodke od oddaje morske obale – ta bi po zakonu morala biti brezplačno dostopna vsem državljanom – za koncesijo pa bodo plačevali po 14 evrov. Na leto! Potem ko si bo ta »bajni« znesek razdelila oblast na različnih ravneh, bo država s podeljeno koncesijo zaslužila kar 4,66 evra. Čestitke, res!

V Makarski pa so duhovniki, uslužbenci sicer precej premožne katoliške cerkve, pametno ugotovili, da v sezoni tam primanjkuje parkirnih mest, zato so odstranili zelenje, del samostanskega zemljišča preuredili v parkirišče in sam bog ve, koliko evrov jim bo kapnilo v mošnjiček do konca sezone.

Menihe smo tu seveda uporabili samo kot satirični dodatek, hkrati pa so tudi izvrsten dokaz vsesplošnega pohlepa, celo tistih, ki ne živijo od rente. Ampak lahko počnejo, kar se jim zljubi. Tako kot lastnik apartmajev, ki bo nazadnje pregnal sosedove ovce. Take stvari je mogoče početi zaradi oblasti, okovane v kriminal, ki se v resnici boji državljanov, zato tako bujen razcvet rentnega gospodarstva in neizprosnega uničevanja prostorskih, pomorskih, gozdnih in živalskih dobrin.