Komentar / Neznosna lahkotnost

dr. Bogomir Kovač

31. 3. 2023  |  Mladina 13  |  Ekonomija

Davčne reforme so v Sloveniji postale ljudski običaj vsake vlade in Golobova se ji v svoji ihti želenih družbenih sprememb tudi ni odrekla. Vladna koalicija se je sredi marca 2023 sestala na Brdu in davčno reformo povezala z izobraževalno. Ideja ni slaba in reči niso povsem nepovezane. O davčni reformi bi se veljalo namreč kaj naučiti, politične neumnosti pa obdavčiti. Toda ni čas za šale. Fiskalni položaj države je problematičen in bo postal dramatičen, zaradi ekonomske recesije in zahtev EU. Davčna reforma naj bi prinesla državi nove prihodke in počistila nesnago nepravičnih obremenitev. Davki nimajo zgolj poslanstva fiskalnih virov in redistribucije bogastva, določajo konkurenčnost in razvoj. So jedro ekonomike ponudbe in ne toliko povpraševanja. Davčna reforma je hkrati končni preizkus politične legitimnosti vlade. Zmedena davčna sporočila z Brda imajo skupno sporočilo. Za politično stabilnost države bo bolje, če vlada davke pusti pri miru. Naj v tem mandatu delujejo zgolj kot »samodejni stabilizatorji«.

Sedanja Golobova vlada ima na mizi tri politično izjemno zahtevne reforme, zdravstveno, davčno in plačno. Ta reformni trojček ima dve usodni skupni lastnosti, kompleksnost želenih sprememb in politično občutljivost. Zato morajo biti dobro načrtovane, skrbno pripravljene in učinkovito izvedene. Ti trije koraki so vsaj za zdaj ostali vpeti v Kunderovo »neznosno lahkotnost« ekonomskega bivanja te koalicije in vse očitnejši politični dilentatizem vlade. Reformni protokol je del tega. Uvodno politično usklajevanje koalicije o reformah na Brdu je nekakšno politično paberkovanje, polno ekonomskih napovedi ministrov in političnih domislic članov koalicije. Namesto jasnih konceptualnih stališč z udarnim izhodiščnim sporočilom za javnost dobimo kloako mnenj in kasnejši kaos pojasnjevanj. Potem so tu slavne projektne časovnice, ki so po pravilu nerealno postavljene, neuresničljive reforme pa so vse manj verodostojne.

In ko se končno začne usklajevanje z deležniki, so že vsi na frontni črti nasprotovanj. To je domala učbeniški primer reformne entropije.

Napoved davčne reforme je izvrsten dokaz tega. Na Brdu so postregli s starim davčnim menijem o manjši obdavčitvi dela ter večji kapitala in premoženja. Kaj in kako bomo spreminjali sistem dohodnine, kdaj in za koga premoženjske davke, kje bodo bogati plačevali več in siromašni manj, spadajo med premoženje zgolj nepremičnine, kako zagotoviti davčno učinkovitost in pravičnost …, je obstalo v popolni megli. Za nameček je Fajonova navrgla nujnost uravnoteženja javnih financ, Golob pa je kasneje zagotovil, da slavni NUSZ, nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč, ostane, čeprav bomo spreminjali premoženjsko obdavčenje. In izvedeli smo, da bomo dohodninske spremembe imeli s 1. 1. 2024, premoženjske pa leto kasneje. Seveda ta časovnica ni uresničljiva, pri dohodnini zaradi procedur, pri premoženju zaradi vsebinske zmede. Brdo je torej politični semenj ekonomskih ničevosti.

Dejansko bi morali na Brdu dobiti jasen fiskalni okvir davčne reforme, koliko dodatnih sredstev potrebujemo za načrtovano pokritje državnega proračuna, kakšna je nova pričakovana raven davčnih prihodkov. Na drugi strani bi morali imeti jasno agendo glede sprememb neposrednih in posrednih davkov, tudi prispevkov. Pa okvirno strukturo sprememb odločilne davčne trojice (dohodnine in premoženjskih davkov, podjetniških davkov, DDV), plitke in široke ali poglobljene in ožje davčne reforme. Davčno reformo moramo povezati z razvojno in industrijsko politiko, če želimo ohraniti konkurenčnost gospodarstva. Davki so del politike gospodarske rasti, vzvod podjetniške države, kot jo že leta razlaga Mariana Mazzucato. Pametna reforma celo z višjimi davki lahko vodi v razvito gospodarstvo, če ljudje zaupajo državi. In nazadnje gre za napoved nomotehničnih sistemskih sprememb, kot je bila tista navidezno obrobna in nedorečena izjava, da prehajamo na sistem davčnih odbitkov namesto olajšav. Na Brdu bi torej morali dobiti koherentno filozofijo reforme, jasno napoved pravične prerazdelitve bremen in alokacijske učinkovitosti davkov. Boštjančič je prvič govoril o davčni reformi julija 2022, po osmih mesecih o njej ne ve bistveno več. In to je slaba popotnica za Golobovo politično preživetje.

Davki so ekonomsko merilo politične legitimnosti sedanje vlade. Slovenski delež davkov v BDP je sicer malce nižji od povprečja EU-19. Manevrski prostor želenega povečanja davkov do treh odstotkov (okoli 1,5 milijarde evrov) bi zapolnili proračunski prihodki in nas približali obdavčitvi Nemčije, pa tudi Avstrije in Italije. Toda lažje bi to uresničili z obdavčevanjem potrošnje (DDV) kot obdavčenjem dohodkov in premoženja. Obdavčitev kapitala je primerljiva z EU, toda pobranih davkov je manj zaradi prenizkih dobičkov. Problem je torej drugje, v poslovni uspešnosti in konkurenčnosti podjetij. Dohodnina je znotraj povprečja, davčnih izjem pa je preveč. Obdavčitev premoženja ima več belih lis, toda tod bo veliko ljudske jeze za malo davčnih prilivov, ker premoženja bogatih preprosto ni dovolj. Davčni odbitki pri dohodnini (morda 8000 evrov) so dober in pravi korak, podobno cedularne obdavčitve premoženja. Manevrski prostor tiči v urejanju prispevkov, pa v zadevajočih davkih, ki spodbujajo določeno uporabo in ravnanje. In tako smo na začetku davčne jare kače.

Preprostih rešitev ni, fiskalni učinki pa so pogosto nasprotni od pričakovanj. Veliko govorimo o davčni redistribucijski, malo o alokacijski učinkovitosti. Pričakujemo lahko veliko političnega nezadovoljstva za malo ekonomskih koristi. Namesto nesrečnega Boštjančiča bi Golob moral nagovoriti Šušteršiča. Na trgu finančnih ministrov z naskokom najbolje razume davke, v razglašeno vlado bi prinesel potrebno proračunsko avtoriteto. Politična cena bi bila visoka, ekonomsko pa vredna.