Komentar / Bastilja janšizma

Vlado Miheljak

7. 4. 2023  |  Mladina 14  |  Dva leva

»Zaradi politično motiviranih, nekompetentnih in škodljivih potez vodstva javna televizija ne opravlja več svojega poslanstva, izgublja ugled, je vse bolj nerelevantna in se uvršča na rob zaupanja vrednih medijev. Zato je vsak dan, ko to vodstvo upravlja osrednji javni medij, v škodo javnosti in javnemu interesu, pravica javnosti do obveščenosti pa je resno ogrožena.«
— Društvo novinarjev Slovenije je ob ponovni stavki novinarjev pozvalo vodstvo RTV k odstopu (vir: MMC TVS)

»Že leto in pol tu opozarjamo, da se dogaja nekaj, kar je za pojmovanje demokratične države nezaslišano – političnostrankarski prevzem medija. Današnja stavka, današnje informativne oddaje najbolje kažejo, da je proces končan, da lahko novinarji in uredniki, ki se niso pridružili stavkajočim, sami uredijo in naredijo večino informativnih oddaj. Mi pa stojimo tu in še kar naprej opozarjamo na novinarske standarde in spoštovanje demokratičnih načel pri vodenju javnega RTV-ja, čeprav nimamo občutka, da bi nas v resnici kdo slišal.«
— Ksenija Horvat na zborovanju pred RTV-hišo (MMC TVS, 4. 4. 2023)

Procesi razkrajanja in profesionalne degeneracije javne RTV niso enkratni in posebni v svetu novih, defektnih demokracij, so pa morda bolj drastični. Antun Vrdoljak, vsesplošni in nenehni konvertit, sicer pa filmski režiser, avtor tudi številnih partizanskih filmov (denimo svojčas odmevnega U gori raste zelen bor), kasneje pa avtor domoljubnih epopej domovinske vojne, denimo o spornem junaku Gotovini (General, 2019), je svoj zenit dosegel, ko je pod Tuđmanovim patronatom mesaril po hrvaški javni televiziji ter razglasil, da mora biti »HRT katedrala hrvaškega duha«. Zlovešča napoved se je hitro uresničila in na HRT je zavladalo srhljivo enoumje, zatiranje vsakršne kritike, še zlasti na račun Tuđmana. Ni izbiral besed in postopkov, ko je šlo za čiščenje »katedrale hrvaškega duha« od »Srbov in komunjar«. Po pisanju portala Index.hr je za Dražena Budišo izjavil, da mu ne gre verjeti zaradi »bizantinske krvi«, navijaško skupino Bad Blue Boyse pa razglasil za »huligane, ki jih je treba mlatiti do krvi«. Zakaj? Ker so žvižgali Tuđmanu, ko se je odločil NK Dinamo preimenovati v NK Croatio.

A kakorkoli, pravoverni Vrdoljak je bil vendarle umetniške provenience, Tuđman pa general z doktoratom iz zgodovine, zato sta »hrvaški duh«, torej mentaliteto, ki je v Tuđmanovi eri vladala na Hrvaškem, umestila v »katedralo«.

Sedanji vodje slovenske javne radiotelevizije so predvsem formalno nekvalificirani za vodstvene funkcije, Janša pa je v nasprotju s Tuđmanom diplomant (takrat) prorežimskega obramboslovja, zato je za njegovo kaplarsko »formo mentis« katedrala preveč abstraktna forma. In tako se, bolj kot v katedralo, javna hiša RTV spreminja v utrdbo enoumja. V nekakšno Bastiljo janšizma. In če se je francoska revolucija začela z osvoboditvijo Bastilje, se bo proces dejanševizacije Slovenije očitno simbolno končal šele z osvoboditvijo Bastilje na Kolodvorski. Janša kot kaplar demokratičnih ritualov ne razume in ne sprejema. In njegova mentaliteta ne priznava porazov.

Ne glede na to, kako sicer kdo gleda na protislovno finsko predsednico vlade Sanno Marin ali na zmagovite desničarske populiste, je bilo z nedeljskimi volitvami vse jasno. Poražena Marinova je enostavno povzela izid: »Demokracija je povedala svoje.« In pika. Ni imela kaj dodati. Razen da je napovedala odstop s predsedniškega mesta poražene stranke. In ne glede na to, kako kdo ocenjuje Goloba in Gibanje Svoboda ter celotni koalicijski blok, so lanske volitve Janšo pahnile v zgodovinski poraz. Pač, prosto po Sanni Marin: »Demokracija je povedala svoje.« Povedala, a Janša tega ne sliši in ne upošteva. Tudi higienskega odstopa s funkcije predsednika partije ne ponudi. Zato generira in detonira vedno nove sabotaže, referendume, interpelacije, pasje bombice ... Normalne in legitimne procedure so tako postale demokratična patologija in patologija je postala sestavina demokratične procedure. Mentalni svet, ki ga upravlja in vodi Janša, ni narejen za normalna stanja družbe in države.

In kaj storiti? Ksenija Horvat se je v zgoraj citiranem nagovoru na protestu pred televizijsko stavbo resignirano vprašala: »Naj režemo kable, kot da smo v nekakšni poldemokratični, čudaški in nazadnjaški državi. In potem?« Res je. Ludizem ni metoda, s katero bi v letu 2023 reševali kompleksne težave – ujetosti v labirint formalnih zahtev in pričakovanj. V prid javni televiziji ne bi bilo, niti če bi zaposleni rezali kable niti če bi uporabniki programov odpovedovali naročnino. No, nesporno pa je bilo ugotovljeno, da so bili prevzemi in zamenjave narejeni nezakonito. In nesporno je bilo ugotovljeno, da sedanje vodstvo dela poslovno in moralno škodo javnemu zavodu. Ne zaposleni ne javnost ne bodo mogli sami urediti nelegitimnega stanja na javni televiziji. Menim, da bo država morala poseči po radikalnih, a pravno rigoroznih postopkih, da se konča ta mora. Čim prej, kajti dejstvo je, da je (Janševa) klika, ki je prevzela televizijo, že sposobna tako ali drugače delati program in oddaje brez upornih televizijcev.

V iztekajočem se času morajo televizijci ter tudi javnost in pravna država spoznati, da nihče ne bo namesto in na mestu njih opravil njihovega dela obveznosti do javne televizije.