Komentar / Boj se osvoboditeljev!

Bernard Nežmah

7. 4. 2023  |  Mladina 14  |  Pamflet

Kot pravi mojster šova se je izkazal ljubljanski župan Zoran Janković, ki je namesto na tiskovko novinarje naložil na avtobus, s katerim je kot rutinirani turistični vodič z mikrofonom pod brado prevažal sedmo silo po mestnih gradbiščih. Z izleta sta odmevala dva njegova stavka.

V prvem je povedal, da ima občina za CO okoljsko presojo, saj je ARSO nekoč odločil, da je ne potrebuje. Sklepanje – resda nisem opravil vozniškega izpita, a ga imam, ker so mi na občini izdali odločbo, da ga ne rabim!?? V drugem pa je navrgel, da zdaj sicer ARSO zahteva okoljsko presojo, da pa bo gradnjo kanala v vsakem primeru dokončal. ??? Četudi sodišče njegovo gradnjo zavrne, no, ta opcija zanj sploh ne obstaja. Župan nad zakoni. Bo pitoreskno, če na zahtevo vodje zelenih Thomasa Waitza evropska komisija izvede revizijo in projekt finančno ustavi.

Ob gradnji zloglasnega kanala sicer pogrešamo študijo, koliko bi stal vodovod od novega vodnega vira, če pride do katastrofe. Na Primorskem vlada načrtuje obsežni vodovod, ki bi za več kot 100 milijonov pripeljal pitno vodo do Obale. Kje bo torej najti alternativno podzemno vodno jezero za Ljubljano?

V glavnem mestu se je sicer odvila stavka na RTV SLO. Mediji so pokazali posnetke in izjave stavkajočih, bend, ki jih je podpiral z melodijami, številne gostujoče podpornike. Na stavko je prišel celo direktor STA, ki je od oblasti zahteval, da naj odpokliče nadzornike nacionalke, ure je s stavkajočimi prebila kulturna ministrica Asta Vrečko, nikjer pa ni bilo zaslediti običajnega poročila o številu zbranih na protestnem shodu. Unikatni stavkovni dogodek, nedavnemu protestu čistilk portoroških hotelov se ni pridružil noben direktor ljubljanskih hotelov pa tudi ne minister Luka Mesec. Sama stavka poteka pod geslom – proti politizaciji nacionalke in problematizirani zakon je bil sprejet z argumentom – izgon politike iz največjega javnega medija. Tokrat pa ministrica Vrečko ocenjuje, da vodstvo uničuje RTV hišo in terja njegov odstop. Nihče od prisotnih ni protestiral. Politiko izženeš iz zavoda tako, da ena vodečih političark Levice zahteva odstop direktorske ekipe mimo zakonske procedure!???

Še bolj jasen je bil premier Robert Golob, ki vztrajno bojkotira oddaje Tarče, v katerih bi moral pojasnjevati svoja ravnanja, z veseljem se je pa odzval povabilu na teve pogovor, v katerem se je lahko pokazal kot odrešenik. Dobesedno – nismo uspeli RTV osvobodit! In kaj pomeni zanj osvoboditev, se je izkristaliziralo v naslednjem stavku: nižja podpora vladi je tudi zaradi stanja na RTV. Preprosto, veliko kritičnih prispevkov na nacionalki pač škoduje imidžu Svobode.

V trenutku, ko o ustavnosti zakona o RTV odloča Ustavno sodišče, vladajoča politika ne stoji ob strani in čaka na odločitev najvišje pravne instance, ampak se njen vodja predstavlja kot veliki osvoboditelj.

Z osvoboditelji imamo v naših deželah bridke spomine. Konec šestdesetih je celo pod komunizmom zavelo liberalno obdobje, a decembra 1971 je na seji v Karađorđevem predsednik Tito obsodil politiko hrvaškega vodstva. V spominu imamo njegovo čistko, izpuhteli pa so detajli. Tito namreč ni odstavil Mika Tripala, Savke Dapčević Kučar in tovarišev, ampak jih je pohvalil, ker so za porast nacionalizma in protisocialističnih idej sprejeli samokritiko. Z usodne seje so se akterji razšli v tovariškem vzdušju. Toda teden pozneje se je v železarni Sisak zbralo 8.000 delavcev, ki so terjali takojšen odstop zagrebških voditeljev. Par dni zatem je bila v Splitu konferenca delavcev »Dalmacijacementa«, kjer je 800 udeležencev napadlo Tripala in njegov krog z zahtevo po brezpogojnem odstopu. In enako po drugih mestih, tako da se je pod pretnjo »ljudstva« v podobah železarjev in cementarjev hrvaški politični vrh zlomil in odstopil s funkcij. Tito je prepustil grobarski posel protestnikom. In potem nastopil z govorom: »Že stokrat sem rekel, da je demokracija samo za tiste, ki gredo po poti socializma. Za tiste, ki so proti temu, pa demokracija ne velja.« Enostavno – demokracija je procedura, v kateri ni osvoboditeljev in odrešiteljev. Tam, kjer se pojavi kult osvoboditelja, pride z njim še posledična samopašnost.

No. 2 Gibanja Svoboda Urška Klakočar Zupančič je znova odletela na južno poloblo. Tokrat na uradni obisk v Ugando in Ruando. Do zdaj nismo poznali predsednikov državnega zbora s takšno popotniško žilico. Pravi, da lobira za slovensko mesto v Varnostnem svetu ZN. A glej vraga, poleg fotk z voditelji države smo ugledali njen obisk v nacionalnem rezervatu, kjer se je slikala z opico, ki jo je posvojila. Lepa gesta, ampak tam bivajoči opici se kar spodobno godi. Pričakovali bi, da bi se prej srečala s Foxom Odoijem, zagovornikom pravic istospolnih. Ob nedavno sprejetem drastično kaznovalnem zakonu zoper ta del prebivalstva sta le dva člana parlamenta glasovala proti. Eden je Odoi. V Sloveniji je gospa predsednica glasni zagovornik pravic LGBT, poslanec Odoi pa tudi v Sloveniji ni neznan. Časnik Dnevnik mu je še pred njenim poletom posvetil opazen članek.

Vmes pa je umrl Slavc, najslavnejši slovenski volk. Ta se resda ni odpeljal z letalom v ekvatorialno Afriko, je pa zaslovel zaradi 2.000 kilometrov dolge poti od notranjskih hribov do severne Italije. Prehodil je naseljene kraje, večkrat prečkal avtocesto, prebrodil širino 300 metrov Drave, da je prišel v Avstrijo, od tam prečkal gorske prelaze, zasute s šestimi metri snega na nadmorski višin 2.600 metrov, da je prišel do družice Giuliette. Resda ni posvojil nobene opice, je pa postal oče 47 volčjih otrok.