Komentar / Vprašanje miru

dr. Bogomir Kovač

7. 4. 2023  |  Mladina 14  |  Ekonomija

Golobov obisk Ukrajine je minil v dobri evropski maniri, nenapovedan in tajinstven zaradi varnosti, politično pa predvidljiv in vsebinsko prazen. Slovenski politični obiski v Ukrajini imajo predvsem notranjepolitično naravo, namenjeni so bolj domači kot tuji javnosti. Janša je Kijev obiskal pred lanskimi volitvami, Golob ob prvih resnih težavah svoje vlade. Janša je volitve že izgubil, Goloba to verjetno še čaka. Ukrajinska vojna s svojo zamotano strukturo vzrokov in dolgo zgodovino ni politična panaceja za nikogar, ne za vpleteni državi in tudi ne za vse bolj polariziran svet. Zato ti obiski in zaklinjanja na pravično vojno rešitev namesto nujnosti miru potrjujejo banalnost našega zla, celo pietetne zgodbe tod dobijo groteskno naravo. Ko politiki govore in prižigajo sveče, vojaki in ljudje umirajo, družbe razpadajo in svet tone v kaos. Zato je ukrajinsko-ruska vojna zgodovinsko prelomna, vzroki zanjo niso preprosti, še manj so predvidljive posledice. EU je nastala po drugi svetovni vojni ob reševanju nemškega vprašanja. Očitno lahko na pragu tretje svetovne vojne zaradi ruskega vprašanja in opletajoče ameriške hegemonije tudi razpade.

Obisk v Kijevu in poklon žrtvam v Buči je bil usklajena akcija petih držav, pobuda je bila verjetno ukrajinska, izvedba pa evropska in povedna. Na eni strani srednjeevropski venček članic EU in Nata (Slovaška, Slovenija in Hrvaška), na drugi Moldavija in Ukrajina kot kandidatki s posebnim poslanstvom. Članstvo v EU in Natu naj bi bila najboljša rešitev za njun razvoj in varnost pred ruskimi imperialnimi apetiti. Z njima naj bi dokončno zakoličili novo železno zaveso od Finske na severu do Moldavije in Ukrajine na jugu. Evroatlantske integracije se torej končujejo na obalah Črnega morja in bi morale za mnoge segati tudi do južnega Zakavkazja. Ta preprosta politična geografija pove vse o novi hladni vojni, ki se vrača na globalno politično prizorišče. Toda novi bipolarni svet hladne vojne ne rešuje globalne energetske in prehranske varnosti, planetarnih demografskih in podnebnih problemov, ne premaguje prepada med bogatimi in revnimi. Kitajska je postala v tem sporu osrednji igralec. Zahod ima v svetu dvomljiv ugled zaradi dvojnih političnih meril in ekonomske hipokrizije. Kar je dovoljeno in sprejemljivo za ZDA, ne velja za druge. In tu je konec njegove kredibilnosti.

Ukrajina ni nepričakovan epicenter teh nasprotij, ni naključno dobila vloge trojanskega konja. Brzezinski je pred desetimi leti preprosto pojasnil, zakaj je Moskva od nekdaj tako zainteresirana za Ukrajino in čemu so jo ZDA izbrale za svojo geostrateško tarčo. Preprosto, Rusija brez Ukrajine ni več evroazijski imperij, z njo pa ne glede na način prevlade to ostaja. Toda razlogi za ukrajinsko-rusko vojno niso zgolj posledica Putinove politične agresije in ruskega ekspanzionizma, temveč tiče v Rooseveltovi reinterpretaciji stare Monroejeve doktrine (1823). ZDA imajo pravico politične in vojaške intervencije kjerkoli in kadarkoli so ogroženi njeni strateški interesi. Hladna vojna se zato leta 1992 z razpadom SZ ni končala, temveč na ruskih mejah nadaljevala na drugačen način z drugimi sredstvi.

Rusija je sklenila meddržavni sporazum z Ukrajino šest let po razglasitvi njene neodvisnosti. V njem so bili določeni politično-ekonomski in vojaški pogoji sobivanja dveh držav, tudi odgovornost do miroljubne koeksistence. Toda zaupanje je polagoma kopnelo. V sami Ukrajini kot unitaristično urejeni državi zaradi vedno bolj agresivnega, na skrajno desni ideologiji spočetega državnega nacionalizma, navzven pa je stopila v ospredje povsem odkrita politična usmeritev Ukrajine za EU in Nato. Leta 2008 sta na vrhu članic Nata v Bukarešti Ukrajina in Gruzija dobili odprto povabilo, epilog poznamo. Vojna v Gruziji leta 2008, prozahodni državni udar v Kijevu leta 2014, ruska aneksija Krima in osemletna državljanska vojna 2014–2022 na proruskem vzhodu države. Mirovni sporazumi pod okriljem EU (Minska I in II) so bili prevara, kupovanje časa za ameriško urjenje ukrajinske vojske in priprava za končni spopad z Rusijo. Ukrajinsko-ruska vojna je torej skupen rezultat notranjih političnih protislovij v Ukrajini in zunanjega konflikta dveh velesil.

Naivno je pričakovati, da se bo vojna končala, če obe strani pričakujeta zmago. Tudi miru ni mogoče doseči z dodatnim oboroževanjem. Interes ZDA in EU je poraz Rusije, Ukrajina želi celovito ozemlje, tudi Krim. Toda nihče ne ve, ali lahko brez jedrskega spopada poraziš jedrsko velesilo, kaj je končni politični cilj militarizacije konflikta. Za Ruse je Krim enakega pomena kot Karibi za ZDA. V vsakem primeru te ali one rešitve bomo doživeli eksodus sedmih milijonov ljudi. In na koncu Rusija ostaja na političnem zemljevidu, Ukrajina in EU bosta morali sobivati z njo. Zato je »rusko vprašanje« dejansko vprašanje obstoja EU. Konservativna Poljska je s podporo ZDA danes močnejša in vplivnejša kot kadarkoli, pomeni kontrapunkt Nemčiji in Franciji, novo, toda drugačno EU glede vrednot, spoštovanja prava in človekovih pravic.

Mirovne pobude bi torej morale prihajati iz »jedrne EU«, še posebej od majhnih držav, tudi Slovenije. Prvi korak rešitve je ustavitev spopadov, mirovna pogajanja, notranja konfederalna ureditev države ali morda kondominij pa edina možna rešitev. Ukrajina bi morala vojaško ostati nevtralna, politično bi morala dobiti poseben status ob EU, ekonomsko je edina rešitev novi Marshallov plan. Evropska integracija ni ireverzibilen proces, konec EU pa bo usoden za Slovenijo. Zato ta država potrebuje mirovne in ne vojne pobude, več načelnosti, poguma in spretnosti v multilateralni realnosti 21. stoletja. Očitno je za Goloba, Fajonovo in tudi Pirčevo to prevelik politični zalogaj. In Janša bo v zaledju zatohle Slovenije to ponovno izkoristil.