Komentar / Slovenija na ulicah

N'toko

14. 4. 2023  |  Mladina 15  |  Žive meje

Slovenijo je zajela protestniška inflacija. Protestov je čedalje več, njihova vrednost pa je čedalje manjša. Že dolgo nismo videli tedna, ko se v prestolnici ne bi zbrala množica okoli te ali one iniciative, število obiskovalcev shodov pa je pravzaprav neverjetno – v dokaj rednem intervalu lahko vidimo po ulicah marširati od nekaj sto do nekaj deset tisoč protestnikov. Navadili smo se na prizore transparentov in zastav, kot da bi se Ljubljana spremenila v nogometno mesto, kjer se vsak teden igra derbi. A še bolj neverjetno je dejstvo, da te izjemne manifestacije povsem izzvenijo že v roku 24 ur. Še fuzbalske tekme imajo daljše medijsko življenje. Se še kdo spomni, da je pred dvema tednoma Ljubljano zasedlo okoli 40.000 upokojencev? Se je v zvezi z njihovimi zahtevami kaj zgodilo? Se bo čez dva tedna še kdo spomnil tisočih protestnikov shoda za javno zdravstvo? Naslednji teden bo nov protest z novo temo, ki bo poskušala priti do svojih pet sekund pozornosti v neusmiljenem medijskem ciklu.

Tako kot smo si nekoč težko zamislili nenehno množično mobilizacijo prebivalcev, si danes težko predstavljamo, da so v preteklih obdobjih protesti dejansko imeli politične učinke. Leta 2005 je množični shod sindikatov z okoli 40.000 člani ustavil Janševo enotno davčno stopnjo. Leta 2013 so vseslovenske ljudske vstaje nekajkrat zbrale okoli 10.000 udeležencev in odnesle vlado Janeza Janše. Leta 2015 je pohod 3000 sindikalistov in aktivistov ustavil privatizacijo Telekoma … Vse te številke so bile (z izjemo sindikalnega protesta 2005) v primerjavi z današnjimi bistveno manjše – podobno velike manifestacije zadnje tri leta dejansko vidimo skoraj vsak teden. Pa vendar od leta 2020 do danes težko pokažemo na podobno konkreten učinek uličnih mobilizacij.

Prelomnico lahko zagotovo iščemo prav v letu 2020, ko je kombinacija koronakrize in Janševe vlade odklenila veliki mobilizacijski potencial levoliberalne civilne družbe. Nasprotniki vlade smo bili zmožni kar 100 petkov zapored oživiti ulice, ti shodi pa so aktivirali še druge spontane ljudske iniciative, ki so sabotirale koronske ukrepe, blokirale avtoceste in se spopadale s policijo. Toda dogodki leta 2020 so odklenili tudi sposobnost vlade, da vse to preživi. Janša, ki je moral pred leti odstopiti po nekaj mesecih uličnega in institucionalnega pritiska, je tokrat ugotovil, da lahko proteste enostavno ignorira. Njegova vlada je zgradila tako veliko odpornost proti javnemu pritisku, da je lahko enostavno nadaljevala svoj program ne glede na dogajanje pod parlamentarnimi okni. Ne nazadnje so protesti potekali po celem svetu, pa zaradi njih ni odstopil noben voditelj. Koronsko izredno stanje je državam omogočilo dokončno ločitev od družbene aktivnosti zunaj institucij. Med uradniškim aparatom in ljudstvom je ostala edino še ena vez – to so volitve. Vse, kar se dogaja pred ali po mesecu volilne evforije, pa je za politiko postalo irelevantno. Kdo se bo pa čez štiri leta spomnil vseh afer in ponesrečenih reform?

Golob je torej od Janše podedoval trmasto neodziven državni aparat – trdnjavo, ki lahko odbije vsako obliko protesta. V času, ko je moral zaradi volitev še performirati povezavo z ljudstvom, je v svoj dvor vabil različne civilnodružbene predstavnike in se kitil z dediščino uličnega gibanja, a danes so vsi ti bivši aktivisti že odrinjeni na margino vladnih sestankov ali celo izgnani nazaj na ulico – v najboljšem primeru sedijo v nepomembnih strateških svetih in služijo kot okras, ki naj bi spominjal na obljubljene reforme. Vsem je jasno, da zares šteje le glas gospodarstva. In ko se aktivisti ponovno lotevamo protestne mobilizacije, trčimo na isti zid kot pri prejšnji vladi, saj po petih minutah medijske pozornosti nimamo več nobene moči. Zakaj bi se torej katerikoli funkcionar odzival na proteste? Raje počaka par dni, da izgine medijsko zanimanje in da se ljudje utrudijo … naslednji teden jih bo na naslovnicah že zamenjala nova tema.

Na drugi strani pa je tudi Janša nekaj podedoval od protivladnih protestov iz leta 2020. Ne glede na svojo organizacijsko in propagandno moč je imela SDS vedno težave pri uličnem mobiliziranju. Njihovi protesti so bili togi, uniformirani in neorganski – nekaj deset avtobusov, ki pripelje strankarske podpornike iz svojih lokalnih odborov in jih za eno uro z zastavami in sendviči v rokah postavi pred velikega vodjo. To število ni nikoli preseglo 3000 ljudi, razni strankarski sateliti, kot so Primc in kompanija, pa so zbrali kvečjemu nekaj deset zanesenjakov. Toda danes, po koronski izkušnji, ko se je protestništvo normaliziralo v vseh slojih družbe, so se tudi aktivisti SDS končno naučili obravnavati organsko ljudsko nezadovoljstvo in mobilizirati množice zunaj ozkih strankarskih mrež. Tako se je Janšev sodelavec Pavle Rupar znašel pred veličastno spontano množico jeznih upokojencev, ki nadaljujejo kolesarsko tradicijo neuspešnega rušenja vlade.

Veliko število protestnikov tudi v Ruparjevem primeru ne pomeni, da bo upokojensko gibanje lahko spremenil v politični kapital … kot smo videli v zadnjih letih, je dogajanje na ulici za institucionalno politiko relevantno le v predvolilnem mesecu. Ne Galetu, ne Stojanoviću, ne veljakom koalicije KUL ni uspelo spremeniti vseh tistih ognjevitih govorov pred jeznimi množicami v dobre volilne rezultate. To je namesto njih storil Robert Golob, ki je priletel v gibanje komaj mesec pred volitvami in pobral njegov celoten ulični kapital. Golob je živ dokaz, da so vrata trdnjave državnega aparata priprta le za nekaj kratkih predvolilnih trenutkov, potem pa se znova zaloputnejo in pustijo ljudstvo kričati v prazno. Proteste je povsem razvrednotil, saj postane njihov končni rezultat to, da na vsakih nekaj let peščica naključnih srečnežev smukne v institucionalno politiko in za sabo hitro zaklene vrata.

Živimo v obdobju, ko je ljudstvo nenehno mobilizirano bodisi z leve ali desne, vlada pa vse do volitev ves čas »pada«. Medtem pa postaja jasno, da se je državni aparat povsem zaščitil pred tovrstnimi pritiski in zunaj institucionalnih procedur – torej volitev in referendumov – nanj ni več mogoče vplivati. Morda je to stanje, ki mu politični strokovnjaki pravijo »zrela demokracija«. A tako kot so institucije našle odziv na trenutne aktivnosti ljudstva, bo tudi ljudstvo prej ali slej odkrilo odziv na trdovratnost institucij.