Komentar / Strel v prazno

dr. Bogomir Kovač

14. 4. 2023  |  Mladina 15  |  Ekonomija

Vlada je v začetku marca 2023 sprejela strategijo o razvoju trga kapitala v Sloveniji do leta 2030. Dobili smo enega redkih dokončanih strateških dokumentov te vlade, toda nastajal je dlje časa in ima trdno zaledje želene kapitalske unije EU. Finančno poslovno okolje in trg kapitala sta slepa pega slovenske postsocialistične tranzicije. Zato so vlaganja na kapitalskem trgu redka in omejena, Slovenija ni privlačno in omembe vredno naložbeno okolje. Ideja o revitalizaciji trga kapitala v Sloveniji zato ni nova. Vlada se je loteva premalo ambiciozno in tudi na nepravi način. Strategija želi Slovenijo postaviti na evropski finančni zemljevid. Njen končni cilj je med naložbeniki pridobiti status »razvijajočega se trga«. Toda trojček izvedbenih stebrov zgolj potrjuje slovensko mentaliteto finančnega »tretjega sveta« v EU.

Ljubljanska borza ima sicer v teh krajih častitljivo tradicijo. Leta 1923 je Dragotin Hribar kot predsednik Kranjske hranilnice v ugledni dvorani Filharmonije sklical ustanovni zbor Ljubljanske borze. Slovenska poslovna elita naj bi po razpadu monarhije s tem dobila nov podjetniški zagon. Postopoma se je iz blagovne borze razvila v univerzalno finančno institucijo, skromno, toda dejavno. Žal je leta 1942 zaradi vojne zaprla svoja vrata, komunisti so kasneje častili delo, trg kapitala je v samoupravnem socializmu preprosto anatema. Toda v renesansi podjetniške miselnosti konec osemdesetih let, ki ji je dala neizbrisan pečat tudi pokojna profesorica Tea Petrin, v Ljubljani 33 bank ustanovi Jugoslovansko borzo vrednostnih papirjev (1989). Slovenija jo je kasneje preimenovala v Ljubljansko borzo. Zanimiva in dinamična borzna zgodovina se je v novi državi spremenila v samozadosten finančni peskovnik peščice borznih podjetij. Nekaj zaradi stranpoti naše privatizacije in zablod korporativnega upravljanja, pa nizke politične samozavesti in frustracij slovenskih poslovnih elit. Preprosto, slovenski finančni trg je postal svojevrstno ogledalo nove države.

Toda zagate ima na tem področju tudi EU. V okviru slavnih štirih ekonomskih svoboščin enotnega trga je trg blaga dobro integriran, storitev nekaj manj. Več je omejitev na trgu dela, trg kapitala pa je vsa leta ostal razmeroma nespremenjen. Žal enotni trg ni zgolj ukinjanje poslovnih barier, njegovo bistvo tiči v skupnem delovanju, enotnih pravilih in regulaciji. Toda krize zadnjih let so s široko paleto intervencionizma in finančnih pomoči porušile principe enotnega trga EU. Politična suverenost držav se v krizah vedno znova obrača k ekonomskemu nacionalizmu, najmočnejši ideologiji sodobnega sveta. Najprej ZDA in potem svet, najprej Nemčija in potem EU, najprej Slovenija in potem Balkan ... Od tod pobuda, da EU oblikuje poleg ekonomske, monetarne in bančne unije tudi kapitalsko tržno unijo (CMU). EU potrebuje razviti kapitalski trg za financiranje svojih razvojnih agend.

Toda EU je še daleč od cilja. Samo za zeleno tranzicijo do leta 2030 potrebuje najmanj 520 milijard na leto, skupaj okoli 4000 milijard, za socialno vzdržnost starajoče se družbe več kot 1000 milijard … Tu so še nove zahteve glede kohezije, pa drugih stabilizacijskih in razvojnih skladov, tudi financiranja oboroževanja in vojne v Ukrajini … Brez množičnega in varnega investiranja tega ni mogoče uresničiti, aktivna vloga večjega in bolj integriranega trga kapitala bo tu ključna. Toda evropski trg kapitala je v domeni članic, v ZDA to uravnava zvezna država. Gre torej za politični problem povezanosti EU in ekonomske zagate zaupanja v inherentno nestabilne in protislovne finančne institucije. Zato so že leta 2015 v evropski komisiji zastavili akcijski načrt za razvoj CMU. Ta zahteva transparentnost podatkov, sledljivost tokovom in standardizacijo delovanja. Stavi na razvito finančno industrijo, večjo fiskalno koordinacijo, zlasti davkov, enotno evropsko regulacijo. Toda brez pravih EU-obveznic je vse skupaj prazno govorjenje.

Če je enotni trg kapitala v EU opotekajoč projekt, kaj lahko storijo države, primerljive s Slovenijo? Poglejmo dva primera. Grčija je februarja 2023 dobila novo strategijo trga kapitala, v sodelovanju z EBRD in bruseljskim direktoratom za strukturne reforme (DG REFORM). Strategija ima podrobno nacionalno izvedbeno agendo, zagon trga kapitala se zdi v Grčiji uresničljiv. Hrvaška je konec februarja 2023 razpisala državne obveznice in jih prodala hrvaškim državljanom in institucionalnim vlagateljem za 1,85 milijarde evrov po 3,25-odstotni obrestni meri. Osrednji namen vlade je poleg finančnih ciljev oživiti trg kapitala. Razlika je očitna. Slovenska strategija je strokovno, izvedbeno in tudi glede deležnikov neprimerljivo slabša od grške. Slovenija bi za njeno promocijo storila največ, če bi kot Hrvaška razpisala prvo prodajo državnih obveznic. Toda pred tem bi morala povrniti zaupanje vlagateljev, ki ga je izgubila z razlaščenci bančne sanacije leta 2013. Usoda strategije je tako najverjetneje zapečatena.

Strategija je oblikovana okoli treh stebrov, obvezne digitalizacije, ponudbe obveznic in finančnega izobraževanja. Sledi obravnava podpornih ukrepov, pomešanih s cilji in sistemskimi spremembami in s precej banalno agendo usmeritev, tudi kaj bi bilo še »smiselno analizirati«. Skratka, vse skupaj je daleč od smernic dobre strategije, jasnih izvedbenih politik, projektov in priljubljenih »časovnic«. Brez tega so možnosti za učinkovito realizacijo majhne.

Vladno urejanje trga kapitala je torej še ena od zgrešenih zgodb slovenskega strategiziranja. Trg kapitala je lažje opredeliti kot uresničiti. To velja za EU in še bolj za Slovenijo. Integriranje trgov kapitala na ravni EU je kompleksen in globlji proces. Slovenska strategija kapitala bo kvečjemu prispevala k »razvoju nerazvitosti« našega finančnega sveta. Strel v prazno torej, glede razvojnih potreb pa žal tudi v koleno.