Vlado Miheljak

21. 4. 2023  |  Mladina 16  |  Dva leva

Komentar / Cirkus grande Slovenija

(Golob Robert, opica Urška, bruhalec ognja Ivan in druge atrakcije)

»Živali ne spadajo v cirkus. So čuteča bitja, ki občutijo bolečino in strah,« je poudarila ena izmed protestnic na včerajšnjem shodu. Peščica protestnikov je pred gostujočim cirkusom obiskovalce in mimoidoče opozarjala na neustrezen način dresiranja in neprimerne razmere, v katerih bivajo cirkuške živali.
 — Protestniki in politiki menijo, da v cirkus spadajo samo ljudje, ki kot nečuteča bitja ne občutijo bolečine in strahu (Dnevnik, 5. 5. 2012)

»To so aktivisti za pravice živali?« je na kritike zagovornikov pravic živali odgovoril Lino Orfei. »Nisem prepričan. Kje pa so bili, ko smo zaradi lockdowna za osem mesecev obtičali v mestu San Michele Salentino? Nobeden od njih se ni potrudil, da bi prišel in nahranil živali.«
— Zagovorniki živali naj bi hranili cirkuške živali, ko so cirkusi zaprti in brez dohodka (Delo, 3. 1. 2023)

V razne miklavže, božičke, dedke mraze, ko sem bil otrok, nikoli nisem zares verjel in zato se je fascinacija preračunljivo reducirala predvsem na obet daril. Prva stvar, ki pa me je kot otroka zares fascinirala, so bili podeželski cirkusi, ki so od časa do časa prišli v moje mestece in postali središče dogajanja. Cirkus je bil moja ljubezen na prvi pogled. Spomin mi seže kakšnih 65 let nazaj, ko so se pripeljali cirkusanti z nekaj vozovi na lesenih kolesih, ki so jih vlekli konji(!). Menda iz Madžarske. Mišičasti fantje, ki so postavljali tabor in šotorišče ciganskega cirkusa, in postavna dekleta, ki so bila čez dan biljeterke, čistilke, garderoberke, so zvečer očedili sebe in prav te konje, ki so bili čez dan vlečne živali, in se za poldrugo uro ali dve prelevili v zvezde predstave. Prvi veliki profesionalni cirkus z ogromnim šotorom, živim orkestrom nad vhodom v veliko manežo, v kateri so se menjavale točke z akrobati, klovni, dresiranimi zvermi in domačimi živalmi, sem videl leta 1961, ko je v Mariboru gostoval cirkus Busch. Potem sem z leti po drobcih spoznaval in vzljubljal grenko-sladke čare cirkusa in varieteja. Tudi skozi filmsko naracijo. Od Fellinija (Cesta, 1954) do Wendersa (Nebo nad Berlinom, 1987). Zadnji, ki smo si ga z otrokoma družinsko ogledali, je bil sloviti cirkus Moire Orfei. Mislim, da je bilo leta 2004. V središču razkošnega cirkusa niso bile ne strašne zveri, ne smešni klovni, ne drzni akrobati, ampak ona – Moira Orfei.

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno prijaviti.

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Naroči