Komentar / Čebine zdaj!

Bernard Nežmah

21. 4. 2023  |  Mladina 16  |  Pamflet

Ministrica za kulturo Asta Vrečko je odšla na Čebine, kjer je imela spominski govor ob ustanovitvi Komunistične partije Slovenije l. 1937. Poteza, ki je kronološko zgrešena. Komunistično partijo je v Sloveniji ustanovil Dragutin Gustinčič že leta 1920, konec štiridesetih pa so ga čebinski kolegi poslali v koncentracijsko taborišče na Goli otok. Opozicijski politiki so zgroženi in sprašujejo vlado, ali se je v imenu vlade poklonila nosilcem režima, ki so vpeljali avtoritarno diktaturo, ki je pustila za seboj več deset tisoč trupel in odpravila človekove svoboščine. A namesto vladinega odgovora si raje poglejmo, kako danes postopa oblast Svobode, SD in Levice.

V parlament so poslali predlog zakona o zaščiti živali, ki je v načelu glede na samopašnost homo sapiensa več kot dobrodošel. Toda že naslednji dan so s stavko zagrozili kmetje, ki so ogorčeni, da bodo odslej aktivisti s srednjo šolo in 30-urnim tečajem inšpicirali kmetije. Predvsem pa so besni, ker kot glavni faktor v živinoreji sploh niso bili povabljeni prek kmetijske zbornice, da sodelujejo pri pripravi zakona. Še bolj so zakon scefrali v veterinarski zbornici in na fakulteti za veterino, kjer so izpostavili njegovo diletantsko naravo, saj krši ustaljeni pravni red. Na veterinarsko odločbo se denimo živinorejec lahko pritoži, medtem ko na odločitev aktivističnih trojk ne!?? A tudi veterinarske stroke poslanski snovalci zakona niso povabili k pripravi novega reda. Toda potem je prišlo še večje presenečenje, ko se je oglasila kmetijska ministrica Irena Šiško, ki je povedala, da njeno ministrstvo pri pripravi zakona ni sodelovalo!????

Predlog zakona, ki velja za vse, je sprejela poslanska četica v čebinski maniri, saj so iz priprave izločili tako kmete, veterinarsko stroko kot resorno ministrstvo. V taki zakotniški maniri je deloval Politbiro komunistične partije, ki je samovoljno odločal o usodi cele države.

Seveda Golobove vlade ne gre soditi po enem primeru, Toda – kako je prišlo do nedavno sprejetega parlamentarnega zakonskega predloga o ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja? Dobesedno v eni noči ga je sprejela poslanska skupina Svobode, ki sta se mu po načelu izvršenih dejstev pridružili še poslanski skupini SD in Levice. O njem ni vedel nič Brecljev strateški svet, ki ga je premier razglasil za osrednjega snovalca reforme, zakona ni pripravilo niti ministrstvo za zdravje, k sodelovanju pa sploh niso povabili Fidesa in predstavnikov zdravnikov. Natanko ista zgodba kot pri zaščitnem zakonu o živalih. Poslanska skupinica na skrivnem čebinskem shodu sprejme konture zakona, ne da bi vključila najbolj kompetentne institucije in akterje.

Torej ni verbalni škandal nastop ministrice Vrečko v hvaljenju komunističnih Čebin, ampak konkretna politika vlade, ki je posvojila metode Kardelj-Titove komunistične vladavine, kjer so zakone sprejemali na sestankih politbiroja. Partijska vrhuška je na zaprtih sestankih sprejemala odločitve o usodi države, ki so jih potem vsilili po celi državi. A ker zakoni veljajo za vse, je v demokraciji samoumevno, da v njihovo snovanje vključiš čim širše zorne kote, da bi bila njihova izvedba čim bolj kompromisna in sprejemljiva za najrazličnejše segmente prebivalstva. Toda credo aktualne vlade je igralniški – zmagovalec dobi vse: ker smo na volitvah dobili oblast, lahko samovoljno kreiramo zakonodajo! Na začetku režima Svobode je premier nonšalantno zavrnil sodelovanje v parlamentu z največjo opozicijsko stranko SDS, češ, lahko nas podpirajo, ne bodo pa sokreator zakonodaje. Toda zdaj je izločil še strokovna združenja, strateške svete in celo ministrstva.

Predsednik vlade, ki okoli sebe zbira le somišljenike, bi lahko šel v uk k nekdanjemu ameriškemu predsedniku Richardu Nixonu. Tega danes poznamo le po aferi Watergate, ko je njegova tajna služba prisluškovala novinarjem. Toda Nixon je izvedel tri velike svetovne poteze: končal vojno v Vietnamu in začel končevati hladno vojno s komunizmom. Leta 1972 je odšel na Kitajsko k sovražno nastrojenemu komunističnemu bogu Mao Zedongu, zatem se je srečal še s sovjetskim voditeljem Leonidom Brežnjevom v Moskvi. Prvi ameriški predsednik, ki je odšel na ti poti po drugi vojni. Ker je bil pragmatik, ki je hotel spremeniti svetovno politiko, ni odšel le na kurtoazna PR obiska. Da bi spoznal razmišljanje Brežnjeva, je poprej povabil na obisk politika, ki ga je najbolj poznal – Josipa Broza Tita. Pred potjo na Kitajsko pa ga je zanimalo, kaj o Mau misli Andre Malraux, nekdanji francoski kulturni minister in nobelovec. Malraux je v svojih spominih opisal srečanje z Nixonom kot nenavadno: predsedniku je pripovedoval o svojih srečanjih z Maom, Nixon je bil globoko začuden, saj kaj podobnega v svojih krogih še ni slišal, a ga je vseeno pozorno poslušal in upošteval, kako zdaj razmišlja kitajski voditelj.

In kako razmišlja slovenski premier? Ko je dobil poslanski poziv, da ustavi gradnjo kanala C0, je odprhnil, da ta poteka v skladu z zakoni, da naj o tem odloči sodišče. Le dan kasneje je na vest, da je ministrstvo odredilo odstrel 230 medvedov, poskočil in od resornega ministra terjal, da odločitev zamrzne. V enem dnevu je pozabil, da se v zakonske odločitve ne vmešava.

Toda C0 je medtem postal osrednji politično-pravno-okoljski problem. Za ustavitev projekta se je izrekla skupina 31 zdravnikov Kliničnega centra, ki se ukvarjajo s toksičnimi obolenji, parlamentarna opozicija, poslanka Levice Nataša Sukić, državna predsednica Nataša Pirc-Musar, kazensko ovadbo zoper župana Zorana Jankovića je spisal nekdanji evropski in ustavni sodnik ter velika korifeja prava Boštjan M. Zupančič, celo doslej mesece molčeči Inštitut osmega marca, okoljske in kmečke organizacije ter številni državljani. Tudi sam ARSO zahteva okoljsko presojo projekta. A odločitev župana, ki je gradnjo sprejel v čebinskem krogu brez poprejšnje javne razprave, je za premiera Roberta Goloba prvi zakon preživetja. Nič ne de, kmalu se bo osnoval odbor za demontažo kanala C0, ki bo v imenu ustavne pravice do čiste vode terjal pravno odpravo zloglasnega kanala tudi potem, ko bo ta že slavnostno zgrajen.