Komentar / V lastnem močvirju

dr. Bogomir Kovač

21. 4. 2023  |  Mladina 16  |  Ekonomija

Politična farsa z dopolnilnim zdravstvenim zavarovanjem je dosegla na začetku aprila 2023 vrhunec, tragedija zmešnjav s prostovoljnim in obveznim zavarovanjem pa je stara dobri dve desetletji. Dejansko nimamo klasičnih zavarovalnih produktov treh zasebnih zavarovalnic in tudi javna ZZZS ni prava zavarovalnica, temveč bolj neprofitni sklad. V tem institucionalnem kaosu in »narobe svetu« zdravstvenega financiranja ni mogoče vzpostaviti dobrih, pravičnih in racionalnih rešitev. Sedanja vladna preusmeritev plačil od zasebnih zavarovalnic v javno zdravstveno blagajno je zgrešena, politično nevarna, ekonomsko pa tvegana. Dejansko košarica predlogov zdravstvenih zakonov ne prinaša niti pravih niti dobrih rešitev, stopnjuje pa probleme. Na tej točki se je leta 2019 razbila Šarčeva vlada. Golobova pa je padla na limanice orkestrirane opozicije in se potaplja v lastnem močvirju vodenja sprememb. Politično je vlada spet delovala gasilsko in reaktivno namesto strateško in proaktivno. In to postaja ob obletnici volilnega zmagoslavja Svobode usodni problem zaletavega Golobovega vodenja države.

Začnimo z globalnim razmislekom, da bi lažje dojeli lokalne zadrege. Zagotavljanje zdravja in dobri zdravstveni sistemi so eden od ključnih trajnostnih razvojnih ciljev ZN. Toda njihovo stabilnost ogrožajo hitro rastoči izdatki in fiskalna kriza države, naraščajoča patologija starajočega se prebivalstva razvitega sveta, neenaka zdravstvena oskrba »svetovnega juga«, pa hiter razvoj vedno dražje medicine in farmakologije. Globalni izdatki zdravstvenega sektorja so leta 2022 presegli 12.000 milijard USD, dinamika rasti je nadpovprečna. Zato vsi poskušajo nekaj reformirati, frustracije pa zaradi potreb, možnosti in pričakovanj skokovito naraščajo. Preprosto, zdravstveno povpraševanje narašča, ponudba pa zaostaja. Zdravje ni tržno blago, zato trgi nimajo rešitev, države pa rade politične interese postavljajo pred potrebe ljudi. So rešitve v drugačnem pristopu do zdravja in novi »družbeni pogodbi« deležnikov, v drugačnih modelih financiranja, zagotavljanja kadrov, organizacije zdravstva …? V zdravstvu bolj kot kjerkoli velja stara Keynesova reformna modrost, da smo na dolgi rok žal vsi mrtvi.

Predvidljive zagate lahko rešujeta kakovost in učinkovitost nacionalnih zdravstvenih sistemov. Evropski indeks uporabnikov zdravstvenega varstva (EHCI) in ustrezni monitoring (ECHIM) nam na temelju 88 kazalnikov kažeta stanje zdravstvene oskrbe in omogočata primerjalno analizo najboljših praks. V skupini najboljših so že dolgo Nizozemska, Švica, Norveška, Finska, Belgija …, Slovenija je nekje na sredini analiziranih držav. Najboljši sistemi imajo običajno dobro državno regulacijo in jasne tržne rešitve. Njihove razmejitve so jasne, veliko pozornost namenjajo odgovornosti posameznika za zdravje ter racionalni in do uporabnikov prijazni organizaciji zdravstvenih storitev. Slovenski zdravstveni sistem že dvajset let razjedajo sistemske nedorečenosti in kriza razvoja. Večina deležnikov je nezadovoljna z ureditvijo, predlogi za izhod iz krize pa so vedno znova pogoreli. Dopolnilno zavarovanje je pri tem postal velik dežurni krivec sistemskih težav. Žal njegova odprava ne rešuje bistvenih protislovij našega zdravstvenega sistema, od zastarele zakonodaje in organizacije javnih zavodov do zmedene regulacije in upravljanja javnega in zasebnega sektorja. Odločili smo se za model doplačevanja storitev z nejasno opredelitvijo košarice pravic, priznanimi cenami zdravstvenih rešitev brez jasne ekonomike, za sistem zabrisane solidarnosti in odgovornosti v sivi coni divje privatizacije. Travmatičen razpad javnega sektorja je del sistematičnega kaosa dosedanjih rešitev.

Vsak poseg v sistem financiranja bi moral rešiti te dileme, glede fiskalne reforme in virov financiranja ter tudi temeljev zavarovalniške ekonomike. Nenadoma je ukinitev dopolnilnega zavarovanja prinesla presenetljiv konsenz. Levica bi ga ukinila zaradi nepravičnosti pri plačevanju enakih premij, predvsem pa dobičkov zavarovalnic. Desnica bi zasebnim zavarovalnicam na novo dodelila polno vlogo pri financiranju javnega in zasebnega zdravstva. Dejansko danes trg dopolnilnega zavarovanja ne deluje zaradi zakonskih omejitev, cene so kartelno dogovorjene, tri zavarovalnice so zgolj bolj sofisticirane posrednice denarja. Očitno naš čudaški »zavarovalniški« sistem ne rešuje problemov dostopnosti, števila storitev, čakalnih vrst, pa tudi ne večje učinkovitosti in enakosti. Vsaj dva alternativna pristopa, Tajnikarjeva skupina (2016) in Kebrova iniciativa (2023), sta dovolj konsistentna, analiza EF (2021) pa glede posledic osmih variant dovolj jasna za politično odločanje. Toda Golobova vlada se je odločila v duhu neuvrščenosti za »tretjo pot«.

V strokovno rokohitrski, strokovno luknjičavi in politično fatalni akciji je predlagala zamrznitev premij, širitev zaveznikov plačila in preprost prenos sedanjega zavarovanja na ZZZS. Dejansko se ne spreminja veliko, razen odvoda zasebnih zavarovalnic, to ne rešuje nobenih problemov, stopnjuje pa politično negotovost in tudi finančna tveganja. Toda dejansko potrebujemo reorganizacijo zdravstvenega sistema, domišljene spremembe virov financiranja, drugačno ekonomiko procesov, večjo avtonomijo zavodov, jasno odgovornost upravljanja in vodenja. Rešitev ni v prerazdelitvi virov financiranja, temveč v novih, dodatnih sredstvih, v njihovi učinkovitejši uporabi. Vladni predlog ne ponuja nič od tega.

Sklep je na dlani. Brez reforme zdravstva je smiselno in ceneje, da sedanje dopolnilno zavarovanje postane obvezno in ga obvladuje ZZZS. Drugačni in dodatni viri so mogoči zgolj v okviru reforme. Zato je sedanja vladna sprememba nepotrebna mimikrija. Slovenija ne potrebuje muzeja osamosvojitve, država je sama postala muzej. Z nesrečnimi in razočaranimi eksponati vred.