Komentar / Bilančni obračun

dr. Bogomir Kovač

28. 4. 2023  |  Mladina 17  |  Ekonomija

Obletnica Golobove vlade je običajno priložnost za bilančni obračun s pričakovanji volivcev, prvi poračun političnih namer vladajoče koalicije ter ekonomski izračun učinkov vlade. Oder prvotnega političnega navdušenja in zaupanja se je vidno sesul. Političnih spopadov je vedno več, slabih ekonomskih učinkov pa tudi. Inflacijo visokih političnih pričakovanj in obetov je nadomestila ekonomska inflacija cen in zapletov. Golob in vlada bosta morala pripraviti korenit zasuk, če želita, da jima uspe. Namesto optimističnih napovedi dveh mandatov se bo ta vlada očitno ukvarjala s svojim preživetjem v naslednjih treh letih. Zunanjepolitični nasprotnik je star in predvidljiv, nevarnost za Golobovo vlado prihaja od znotraj. Dve levosredinski vladi zapored zaradi tega nista končali mandata. Morebitna četrta vrnitev Janševe falange pa bi bila tudi zaradi mednarodnih razmer in negotovosti za Slovenijo usodna. Manevrski politični prostor je ozek, časa na četrtini mandata pa manj, kot upajo vladajoči. Za mizo pozabljenih obljub je namreč vse več lačnih kot sitih.

Toda pojdimo po vrsti. Velika politična zmaga Svobode je bila 24. aprila 2022 veličastna, komaj nastala stranka je pometla s konkurenco. Dejansko so volivci domala plebiscitarno odločili, da ne želijo populistične desničarske politike. Nesporno so se izrekli proti avtoritarni državi v močvirju pandemijskih korupcijskih škandalov, z neutrudnim proizvajanjem sovražnikov, imanentnim rasizmom in abotnim etničnim nacionalizmom. Vedeli so, česa nočejo, Janševe vladavine, manj pa, kaj hočejo z Golobovo alternativo. Zato je sprva zadostovala politična sprostitev in vladi je v širši postpandemijski umiritvi uspelo vrniti kulturo družbenega dogovarjanja, celo političnega vključevanja. Svoboda je po vzoru nekdanje LDS prevzela LMŠ in SAB, toda prve razpoke so se hitro pokazale ob izsiljenih odstopih Kosove in kasneje Bobnarjeve. Koalicijo danes bolj združuje strah, da ne bi politično preživeli, kot vera v skupno prihodnost. Vladni politiki preprosto manjka predstava, kaj hoče, koliko zmore in kako je mogoče vse to uresničiti. Golobova blagovna znamka bledi, Svoboda nima izkušenj, Fajonovi demokrati so prazna posoda, Meščevo Levico krasi zaletava premočrtnost. Politični interesi treh strank si vedno bolj nasprotujejo, koncentracija Golobove moči in reformna entropija ne obetata mirnega sožitja. Te vlade ne more zrušiti opozicija, lahko jo odnese lastna implozija. In to je tudi osrednja Janševa strategija.

Janšev volilni polom je bil za SDS boleč, toda politične odgovornosti ni prevzel, odstop je zanj anatema. Običajne floskule o ukradenih volitvah in zavedenem ljudstvu so opustili. Odločili so se za takojšnji napad na novo oblast. Za začetek sta SDS in NSi vložili na prvi redni seji parlamenta 32 zakonskih predlogov, sledili so trojni referendum, dve interpelaciji ministric in na koncu same vlade. Vse je seveda politično spodletelo, toda okrepilo je samozavest SDS, najedlo legitimnost vlade. Za nameček so tu še dobro izbrani in orkestrirani ulični protesti upokojencev in kmetov, dveh večno nezadovoljnih obrobij slovenske družbe. Ne pozabimo, kombinacija neoliberalnih politik, ekonomskega populizma in kulturnega tradicionalizma pomeni radikalno rekonstrukcijo slovenske družbe. To je naracija Janševe desnice in političnega reinženiringa v mozaiku reakcionarnega desničarskega populizma v Evropi. Njegova fašistoidnost je ob zatonu ameriške hegemonije nevarnejša kot kadarkoli doslej. Zato je Golobova politična dediščina po letu dni tako pomembna, čeprav slabo pripravljena, polna zmedenega političnega menedžmenta. Kaj torej storiti?

Padanje zaupanja v institucije in vlado je slovenska politična stalnica. V Sloveniji gre vzhičeno volilno potrjevanje novih obrazov in strank hitro v pozabo. Podobno velja za splošno družbeno pasivnost, kako kaj spremeniti, da bi politično-ekonomski sistem bolje deloval. Golob je kot prvi vladni menedžer doslej storil precej nenavadnih napak. Težko je razumeti širitev vlade, če nimaš vodstvenih ekip, še težje širok nabor reform, če ne veš, kaj in kako spremeniti. Tudi hipertrofija svetov, komisij, vmesnih koordinatorjev in zmedenih reformnih časovnic dokazuje, da nova administracija ne obvlada projektnega menedžmenta in kot vse druge manipulira s korporativnim upravljanjem. Po letu dni so zgodbo pripeljali do vrat kriznega menedžmenta. Tu velja maksima »manj je več«, osredotočeni smo na izvedljive ukrepe in kadrovsko točko preloma za nov začetek sprememb. Imamo štiri alternative.

Prva pomeni nadaljevanje sedanjih kaotičnih razmer, kar skoraj zanesljivo vodi v predčasen padec vlade. Druga možnost je rekonstrukcija vlade z novimi ministri, da Golob formalizira drugačen vladni pristop. Tretja zadeva novega predsednika vlade kot oblika zamenjave znotraj koalicijskih vrst. Četrta je kombinacija neuspeha prvih treh, torej predčasne volitve. Čas pozabljenih političnih obljub je torej mogoč edino kot nov politični začetek. Prva in zadnja možnost ne zahtevata ničesar, politična nesreča pride sama, ni je treba načrtovati. Druga in tretja zahtevata akcijski pristop. Ali Golob spremeni svojo ekipo in poskusi z drugačno kulturo in načinom vodenja ali koalicija zmore zamenjati vladni vrh, lahko tudi z odstopom Goloba, da reši sebe in državo. Prvo je lažje, drugo težje, obakrat je Golob ključ in tarča sprememb.

Od tod gre za igro vse ali nič, štejejo dejanske družbene spremembe v korist ljudem, jasna ločnica razvojnih alternativ države med liberalno in iliberalno demokracijo. Za zdaj je pred nami politična sanacija destabiliziranih družbenih podsistemov. Ura ekonomske resnice glede krotenja inflacije, fiskalne krize države in razvojnih sprememb šele prihaja. Ignoranca napak je tu zgolj druga stran zlorabe oblasti. Pri Janši to že dolgo vemo, pri Golobu še vedno upamo.