Komentar / Prekleti mir

N'toko

28. 4. 2023  |  Mladina 17  |  Žive meje

Brazilski predsednik Lula Da Silva, znan po svoji diplomatski spretnosti, je sredi še ene uspešne svetovne turneje naletel na nepričakovane kritike. Med obiskom Portugalske so predstavniki Evropske unije namreč obsodili njegova stališča do Ukrajine, iz Bele hiše pa so ga celo obtožili širjenja ruske propagande. Namesto da bi se hvalil s pomembnimi gospodarskimi in podnebnimi preboji, je moral Lula novinarjem ponavljati svoja stališča in na koncu jim je celo zabrusil, da s svojimi izjavami ni dolžan »kogarkoli zadovoljiti«. Tako glasno razhajanje pogledov redko zasledimo na srečanjih svetovnih voditeljev – še tako skregane strani ponavadi prekrijejo spore z vljudnostnim diplomatskim žargonom. Še manjkrat se to zgodi tako spravljivim in na kompromise pripravljenim voditeljem, kot je Lula.

Kaj točno je torej velikan brazilske politike povedal, da je tako užalil svoje sogovornike? Ne boste verjeli: pozval je k prenehanju oboroževanja Ukrajine in začetku mirovnih pogajanj ter predlagal, da neodvisne države igrajo vlogo mirovnih posrednic. Pravzaprav je le ponovil stališče, ki ga zagovarja večina svetovnega prebivalstva. Oboroževanje ukrajinskega odpora je izgubilo množično podporo že pred letom dni, danes pa je ta politika deležna aktivnega odpora množic. Po vsej Evropi so se zvrstili mirovniški protesti z milijoni udeležencev, pozivom so se pridružili tudi vidni glasovi civilne družbe (pri nas je na primer odjeknilo mirovniško pismo nekaterih javnih intelektualcev in politikov), svoj odmev pa imajo kakopak tudi v uradnih stališčih svetovnih sil, od Kitajske do Indije, Južne Koreje, Južnoafriške republike in seveda Brazilije. In vsi ti ljudje so po mnenju ameriških in evropskih elit pacifistični naivneži, ki ne razumejo prave narave »ruskega imperializma«, ali pa kar putinisti, ki podpirajo genocid nad ukrajinskim narodom.

Ameriški in evropski voditelji so tako vse bolj izolirani, ko zagovarjajo brezkompromisno držo do Rusije. Kljub poskusom ostalih sil vztrajajo, da ne sme biti nobenih pogajanj do popolnega umika ruskih sil z ukrajinskega ozemlja. To pozicijo na eni strani utemeljujejo z moralnim imperativom, češ »vsakršna pogajanja opravičujejo okupatorja« in »treba je podpreti upravičen odpor Ukrajincev«, na drugi strani pa z evroatlantskim geopolitičnim realizmom – »če ne ustavimo Rusov pri Ukrajini danes, jih bomo jutri ustavljali pri Dunaju …«. Moralni argument ima zagotovo precej teže, vsaj dokler ne trči ob kruta dejstva s terena. Ta razodevajo, da večina poslanega orožja takoj pristane na črnem trgu in v rokah najbolj sumljivih milic na svetu, da se z vsakim dnem vojne krepijo radikalne sile tudi na ukrajinski strani in da medtem ukrajinsko vodstvo vodi razprodajo javnega premoženja in razgradnjo demokracije in tudi delavskih standardov. Tudi gorečim podpornikom Ukrajine je zato vse težje podpirati ta proces, ki več kot očitno nima srečnega konca. Medtem pa je Natovo ustrahovanje pred rusko invazijo Evrope postalo kvečjemu šala, saj Rusija ob vseh žrtvah ne more (in morda tudi ni nikoli hotela) zavzeti kaj več kot košček rusko govorečega ozemlja Ukrajine. Dunaj se zdi še zelo daleč.

Mirovniki so zato tisti, ki v dani situaciji pomenijo glas razuma. Zagovornikom oboroževanja namreč postavljajo konkretno vprašanje: Kaj mislite, kako se bo vse to končalo? S popolnim umikom Rusije? S sesutjem Putinovega režima in vzponom demokracije? Res verjamete v to? In tudi če bi bil takšen cilj teoretično dosegljiv, kolikšno ceno ste pripravljeni zanj plačati? Frontna črta se namreč kljub tisočerim mrtvih ne premika že pol leta, Putinov režim pa je kljub sankcijam kvečjemu še močnejši. Kaj točno bo torej še doseženo z dodatno eskalacijo? Mora res iti vsa Evropa v vojno? In ker nasprotna stran nima odgovorov, še naprej ponavlja prazne krilatice o »boju za demokratične vrednote« in se zateka k zdaj že povsem simboličnim potezam, kot so neizvršljive tiralice proti Putinu ali deklaracije o obsodbi gladomora v 30. letih prejšnjega stoletja. To ni več resna politična argumentacija, to je pobeg v fantazijo. Njihove poteze bi bile smešne, če ne bi z njimi sabotirali vsakršnega upanja v začetek mirovnih pogajanj.

Zagovorniki »vojne proti Putinu do zadnjega moža« seveda nimajo enakih meril, ko gre za druge države. Zahodni veljaki nimajo moralnih zadreg glede pogovorov o delitvi plena s savdijskimi teokrati, z izraelskim apartheidovskim režimom, s turškim diktatorjem Erdoganom … celo s talibani so normalizirali mednarodne odnose! Prav tako jim ne krati spanca zapuščanje zaveznikov, ko jim ti več ne koristijo – vprašajte Kurde v Siriji, vprašajte podpornike bivše vlade v Afganistanu. Vsako izgubljeno vojno in vsak konflikt bodo prej ali slej zapustili, ko jim ta več ne koristi. Vse to spada v standarden Natov repertoar geopolitične realpolitike – ko pa je govor o Rusiji in Ukrajini, se vsakršno pogovarjanje o kompromisih obravnava kot veleizdaja, na katero ne smemo niti pomisliti.

Ogorčenje nad zdravorazumskim predlogom Lule Da Silve ne izvira iz kake moralne ali geostrateške superiornosti zahodnih sil. Naši voditelji se ne zgražajo nad mirovnimi pogajanji, ker bi jim bila ideja pragmatičnega kompromisarstva s tujimi diktatorji nekaj nezaslišanega. Vprašanje mirovnega sporazuma sploh ni sporno – vse strani se namreč zavedajo, da bo prej ali slej prišlo do njega. Sporno pa je, da danes o rešitvah razpravljajo Kitajci, Brazilci, Indijci, Afričani … ne pa Američani in Evropejci. Medtem ko so naše države brezglavo pošiljale tone orožja v katerokoli svetovno žarišče, je prejšnji mesec kitajski diplomaciji končno uspelo posredovati pri trajnejšem miru v Jemnu. Podobno se je zgodil zgodovinski preboj, ko so se vzpostavili diplomatski odnosi med Savdsko Arabijo in Iranom. Američani so seveda ogorčeni nad takšnim mirom. Ne morejo sprejeti, da so pristali na stranskem tiru globalne diplomacije in da so se tuji voditelji danes zmožni kaj dogovoriti tudi brez njih. Ne morejo sprejeti, da po vsem svojem neoliberalnem plenjenju, netenju vojn in neupoštevanju dogovorov enostavno niso kredibilni sogovorniki.