Komentar / Brez jasne agende

dr. Bogomir Kovač

5. 5. 2023  |  Mladina 18  |  Ekonomija

Strah hodi po Evropi, strah inflacije, in vse sile so se združile v sveti vojni proti njemu. Besedišče Komunističnega manifesta iz davnega leta 1848 je uporabno tudi za novodobni ekonomistični manifest. Inflacija je namreč primarna tržna anomalija, zahteva združitev vseh ekonomskih sil, poziva k političnemu prevratu dosedanje neoliberalne ekonomije. Komunistični manifest je leta 2013 že postal del Unescovega programa Spomin sveta, novi ekonomski manifest očitno še čaka na vpis v program Prihodnost sveta. Sedanja inflacija je očitno trdovratnejša in bolj sistemska, njeni vzroki in pasti pa globlje od običajnih razlag in pričakovanj. Njena podoba v EU je diferencirana in sporočilna. Inflacija je staro ekonomsko zdravilo za vedno nove politične zablode. Danes je nevarnejša na socialnem kot ekonomskem področju. V Sloveniji je za tretjino višja od evrskega evropskega povprečja. Vladna stran in opozicijski vrh sta (ne)razumevanje inflacije javno demonstrirala na aprilski interpelaciji proti vladi. Lepo je živeti v državi s takšno politično avantgardo, njena strašljivost presega inflacijski strah.

Pustimo najprej govoriti številkam. Letna inflacija potrošnih dobrin in storitev v evroobmočju je bila aprila 2023 sedemodstotna. Tudi očiščena osnovna inflacija (brez energije in hrane) je s 5,6 odstotka blizu najvišjih medletnih vrednosti. Ne pozabimo, inflacijski indeks potrošnih cen (HICP) je v obdobju 1991–2023 vrh dosegel oktobra 2022 (10,6 odstotka), najnižjo vrednost pa leta 2009 (–0,6 odstotka). Najvišjo inflacijo imajo zadnje leto v državah »nove Evrope«, od baltskega venčka in Poljske do Madžarske, Češke, Slovaške, tudi Hrvaške, Romunije in Bolgarije. Najnižjo inflacijo imajo države Beneluksa, tudi Španija, tri velike, Nemčija, Francija in Italija, so logično v evrskem povprečju. Slovenija ima za tretjino višjo inflacijo od evrskega območja in je za dobro tretjino nižje kot druge postsocialistične države. To pomeni dvoje. Inflacijo bolje obvladujejo države v jedrnem evroobmočju zaradi boljše antiinflacijske politike. Nižja inflacija je v državah z večjo politično stabilnostjo, najvišja pa v postsocialističnih državah z iliberalno demokracijo. Inflacija je torej politično nevarna ekonomska bolezen.

Inflacija spodkopava cenovni informacijski sistem in racionalnost ekonomskih kalkulacij, njene prerazdelitve ogrožajo socialne temelje države blaginje. Centralne banke glede inflacije nimajo dilem. Zvišanje obrestnih mer je njihovo staro zdravilo, prijemlje bolje, če so odmerki hitri in močni, tudi za ceno recesije. Težava je v tem, da višje obrestne mere lahko gasijo zgolj inflacijo povpraševanja, sedanja pa izhaja iz ponudbenih šokov, od energije in sektorskih ozkih grl do sprememb na trgu dela. ECB z višanjem obrestnih mer zato ne rešuje inflacije, še manj strukturnih problemov želene zelene rasti. Dejansko s tem bolj pomaga bankam in finančnemu sektorju, zaostruje pa fiskalno krizo prezadolženih držav in socialne razmere najrevnejših. Takšna antiinflacijska politika spodbuja fiskalno šibkost držav in vodi v politično krizo držav. In za nameček antiinflacijsko politiko težko uresničujemo s centralizirano monetarno politiko ECB in ločenimi fiskalnimi politikami članic EU. Nevarne zablode tiče tudi v plačni inflacijski spirali, kjer naj bi višje plače pospeševale inflacijo, dejansko pa realno padajo. Nasprotno velja za profitno inflacijsko spiralo, kjer višje cene poganjajo ekscesni dobički korporacij, zlasti znotraj monopolnih tržnih struktur in ponudbenih ozkih grl (energija, hrana, polprevodniki, redke kovine …). Zato sedanja inflacija ni rešljiva na trgu dela, temveč kapitala, ne na področju ekonomike povpraševanja, temveč ponudbe. Še več, ker je inflacija sistemska, jo bomo učinkoviteje zamejili s političnimi dogovori kot ekonomskimi sredstvi. In tu tiči tudi slovenski inflacijski gordijski vozel.

Slovenska inflacija je seveda nadpovprečna, spopadi z njo pa podpovprečni. Tu so evropski zgledi jasni. Inflacija je nižja tam, kjer so prevladovali ukrepi na ravni cenovnega zamrzovanja (Francija) in ne dohodkovnih pomoči (Avstrija), najbolje gre Beneluksu, kjer socialni mir zagotavlja indeksacija dohodkov. Pri nas smo v kritičnem trenutku inflacije razvezali plačni sistem v javnem sektorju in dogovore v javnem. Inflacije smo se lotili z abotnim spremljanjem cen po trgovinah, z vsesplošno fiskalno razpuščenostjo. Janševa vlada jo je pred volitvami spodbudila z ekonomiko povpraševanja (pandemijski predvolilni dodatki), Golobova jo vzdržuje z razmeroma zmedenimi reakcijami ekonomike ponudbe (zamrzovanje). Obe nista imeli nobene jasne protiinflacijske agende, politični voluntarizem pa kroji domete ekonomskega intervencionizma. Za zdaj je inflacijske tegobe mirila relativno visoka rast, pa akumulirani dohodki prebivalstva in javne investicije, leto 2023 prinaša obrat in prve resne zaplete v letu 2024. Inflacija bo ostala na višji ravni od pričakovanj, rast pa bo nižja, fiskalni primež bo večji, odrešilnih reform, zlasti davčne, pa ni na obzorju.

Stara keynesianska formula z aktivizacijo javnih investicij je edina primerna pot, toda brez socialnega miru in politične stabilnosti ne bo šlo. Alternativna politika je jasna: kreditna politika bank naj pokrije investicije in rast, subvencije in cenovna sidra pa potrošnjo, davčna politika mora ohraniti konkurenčnost in spodbuditi večjo enakost. Kvadratura tega kroga omogoča kredibilnost ekonomske politike. Ta pa je porok politične demokracije in obratno. Zveni preprosto, pa ni. Inflacija je asimetrija vsakdanjega življenja, črni labod tržne ekonomije. Nassim Taleb je na koncu našel rešitev za negotovost in zadrege v tveganjih lastne kože. Da, inflacija se začne in konča z odgovornostjo in lastno izpostavljenostjo. Od vlade in menedžerjev do zadnjega kupca in potrošnika.