Komentar / Trojanski spomenik

Bernard Nežmah

12. 5. 2023  |  Mladina 19  |  Pamflet

Nekdanji predsednik države Milan Kučan je še vedno veliki akter v politiki. Na proslavi 5. maja je izrekel misel, da obstoječi spomenik revolucije na Trgu republike državljane razdvaja in da bi na tem mestu postavili spomenik osamosvojitvi, in že je postala osrednja tema. Toda gesta je prišla 20 let po koncu njegovega mandata. 12 let je bil mož na čelu države, pri roki je imel vse izvode za realizacijo takega projekta, a ni storil nič!?? Postaviti spomenik svoji državi tudi ni posebna pogruntavščina, ki bi se v državnikovi glavi rojevala desetletja. Timeo Danaos et dona ferentes, bi torej rekli stari Rimljani.

Sploh, ker so mediji njegove besede na široko povzemali, češ da bi obenem zamenjal stari partijski spomenik z osamosvojitvenim. A vseeno, poglejmo, kako se zamisel razvija. Premier Robert Golob je napovedal, da bo pobudo prevzela vlada, ki bo angažirala stroko, da bodo zgodovinske lekcije primerno spoštovane. Poanta torej ne bo iskanje političnega konsenza med strankarskimi antagonisti, tako kot vse odločitve doslej, bo tudi to sprejel vladni aparat. Ob Kučanovem zastavku bi pričakovali, da bodo formirali komisijo s predstavniki vseh parlamentarnih strank, v kateri bo ključna zadeva najti konsenz, pod katerega se bodo podpisali tako opozicijski akterji iz vrst SDS in NSi kot najmočnejši člani koalicije. Toda temeljni kamen spomenika združevanja je skratka spet izrivanje in ločevanje. In opozicija bo v takem postopku protestirala, koalicijske stranke pa ji bodo kajpak očitale, da ruši enotnost. Vmes se bodo razmahnile ostre polemike, oglašali se bodo mnogi s pomisleki, deževali bodo očitki, kdo je bolj patriotski, spomenika pa ne bo od nikoder. Namesto monumenta v bronu ali kamnu bo vihrala nova besedna politična fronta. Je bil to Kučanov mastermind?

Postavimo raje drugačen začetek. Ali ne bi bilo najbolj razumno, da projekt vodi ta, ki si ga je izmislil? Da torej vlada ponudi prvemu predsedniku, da sam zbere antagoniste, s katerimi potem uglasi pomnik državnosti. Skratka, da je Kučan ta, ki naj udejani svojo idejo vsenacionalnega projekta!??????

Spominski dnevi na konec nemške okupacije 1945 spominjajo s slavnostnimi govori na čase starega partijskega režima. Takrat so govorniki najraje obračunavali z notranjimi sovražniki, kot so bili anarholiberalci, klerikalna duhovščina, etatisti, nacionalisti, tehnokrati etc., medtem ko so na zlo okupatorjev pozabljali. Danes je ta retorika še bolj radikalna: ljubljanski župan je spomin na zadnje dni vojne obrnil na hvalo Golobovi vladi in na obračun z vodjo upokojenskih protestov Pavlom Ruparjem, premier pa je izpostavil novo postavo, ki bo obračunala s sovražnim govorom v družbi. Noben od njiju se ni spomnil na teror nacističnega režima med vojno. Pač pa sta vnesla nekaj inovativnosti v svojih nastopih. Zoran Janković je analiziral scenarij upokojenskih demonstracij, ki si ga ne bi znali izmisliti niti bratje Grimm v svojih pravljicah. Pravljičarji - bratje Grimm, gospod Janković? Ne bo šlo, Jakob in Wilhelm Grimm sta znamenita pravljičarja, ob katerih so odraščali številni rodovi otrok. Bila sta dva, torej brata Grimm in ne bratje Grimm. Da ne bomo naslednjič poslušali o bratih Einstein, je županu priporočiti obisk večerne šole iz splošne kulturne in civilizacijske zgodovine.

Nič boljši ni bil predsednik vlade. Robert Golob je zbranim na Orlah pripovedoval, da je bila z žico obdana Ljubljana koncentracijsko taborišče. V osnovni šoli bi nekoč s tako neumnostjo dobil cvek, danes pa ob tem univerzitetni profesorji molčijo. Mar poznamo kakšne spomine, ko so begunci iz Dolenjske, Štajerske in Primorske pripovedovali, kako so se pred vojno vihro zatekli v koncentracijsko taborišče Ljubljana???

Bodeča žica je bila res drastična restrikcija svobode gibanja, v mestu je vladala policijska ura in okupacijski režim, toda meščani so s prepustnicami prehajali mejo, v mestu so ljudje obiskovali gledališke in operne predstave, otroci in dijaki so se redno šolali, odrasli so hodili v službe, poleti so kajpak plavali na Iliriji etc. Nič od tega ni bilo v koncentracijskih taboriščih. Tudi premier Golob bi si lahko poleg izvoljenke omislil še zasebnega učitelja zgodovine.

Pod vladavino Svobode pa je komentatorju in psihoanalitiku Romanu Vodebu policijski inšpektor naložil denarno globo, ker da je v oddaji Faktor govoril nesramno o predsednici državnega zbora Urški Klakočar Zupančič (UKZ). Neverjetno, sodišča že leta ne obsojajo novinarjev in komentatorjev zaradi žaljivih besed, ki so jih napisali ali izrekli v kritiki ravnanja politikov. Ščiti jih namreč zakon, ki dopušča ostre besede, če niso izrečene kot žaljivke, ampak so del argumentiranega teksta. In točno to počne mag. Roman Vodeb, ko z aparatom psihoanalize ocenjuje politične akterje. No, inšpektor ni odreagiral sam, poprej je komentatorja prijavila gospa UKZ, ki se je počutila užaljeno. Na željo vladajoče politike zdaj policija preganja njihove kritike! No, reč ni čisti novum. Pod Janševo vlado se je oglasil nekdanji minister LDS dr. Pavle Gantar, ki je zapisal, da po mestu krožijo oborožene tolpe in na nič hudega sluteče ljudi mečejo solzivec. Tedanji direktor policije ga je prijavil zaradi žalitve dela policije in inšpektor mu je izrekel denarno globo. Toda Golobovi politični zavezniki in podporniki so tedaj poskočili zaradi policijskega nasilja nad svobodo govora, Gibanje Svoboda pa je na volitvah napovedalo epoho depolitizacije policije. Po pičlem letu vladanja je prva dama svobodnjakov po istem principu uporabila policijo za zaščito svojega lika.