Komentar / Fiskalna kriza ZDA

dr. Bogomir Kovač

12. 5. 2023  |  Mladina 19  |  Ekonomija

Zgornja meja zadolževanja in fiskalni prepad sta del ameriške fiskalne metafizike, ki na polovici leta 2023 dobiva dramatične politične razsežnosti. Oboje razkriva sistemsko in razvojno fiskalno krizo ZDA, ki postaja velik ameriški in globalni politično-ekonomski problem. V unipolarnem svetovnem redu z ZDA kot vodilno silo v sveti aliansi z EU vse ameriške težave postajajo tudi problem »zahodnega sveta«, torej tudi naša zadrega. ZDA so podobno politično-ekonomsko krizo doživele leta 2012, sredi velike finančne in ekonomske krize. Toda sedanja je usodnejša – zaradi prihajajočih ameriških volitev in nove hladne vojne na mednarodni ravni. Povečanje zgornje meje zadolževanja postavlja ZDA v vedno večjo fiskalno negotovost in lastno finančno zanko. Na drugi strani je vojaški del proračuna zunaj političnih spopadov. Američani so politično enotni edino glede političnih bitk in ekonomskih vojn za ohranitev svoje globalne dominacije, vse drugo je lahko predmet notranjih dogovorov in kompromisov. Toda »zahodni svet« je politično odvisen od te žlahtne ameriške ekonomske gnilobe in v tem je težava. Zato je ameriška fiskalna esenca naša usodna eksistenca.

Zgodba je poučna in za nameček nikakor ni nova. Trenutna finančna ministrica Janet Yellen je že na začetku januarja 2023 v dramatičnem pismu opozorila, da ZDA od začetka junija ne bodo več zmogle tekoče financirati svojih proračunskih izdatkov. Problem so napovedovali že konec prejšnjega leta, ko je postalo jasno, da ameriški proračunski deficit in njegovo financiranje presegata obseg dovoljenega zadolževanja ZDA. Država bo skratka postala nelikvidna, nesposobna plačevati svoje obveznosti, krizno začasno financiranje pa bo dejansko ustavilo vse razvojne projekte in oklestilo programe države blaginje. Zadrega ni nova. Izhaja iz posebnosti ameriške fiskalne ureditve, ki od leta 1939 glede na stare ustavne določbe opredeljuje  vsakokratno zgornjo mejo možnega zadolževanja države. V zadnjih osemdesetih letih je bilo takšnih zvišanj kar 98, čeprav naj bi pomenila ključno politično zavoro prekomernih proračunskih deficitov države. V tej fiskalni farsi so republikanci tradicionalni zagovorniki nižjih proračunskih izdatkov in davkov, za demokrate pa velja ravno nasprotno. Toda navidezno benigna politična igra se je zadnja leta dramatično spremenila.

Od leta 2009, zadnje velike finančne in ekonomske krize (velike recesije), se je nacionalni dolg države potrojil. Zadnjih petdeset let so ZDA beležile suficite samo v obdobju 1998–2001. Od takrat je povprečni letni proračunski deficit nekaj nad 1000 milijard; leta 2022 je znašal 1380 milijard. V XXI. stoletju so deficiti rasli zaradi davčnih olajšav Busheve in Trumpove administracije, pa tudi zaradi vojn v Iraku in Afganistanu. Pospeševali so jih reševalni protikrizni programi, zdravstvena reforma in pandemijska kriza, tudi zadnji razvojni protiinflacijski Bidnov paket. Slavna meja zadolženosti je pri 31.400 milijard dolarjev in to bo treba letos zvišati za 5–10 odstotkov, saj povprečni proračunski deficiti presegajo 5 odstotkov BDP. Blaginja in razvoj ZDA dejansko temeljita na zadolževanju, zato so danes absolutno najbolj zadolžena država na svetu. Poglejmo dva primera med maslom in topovi. Študentski dolg znaša 1740 milijard, več kot BDP Kanade ali Rusije. Zato pa so ameriške univerze na Olimpu svetovnega izobraževanja. Na drugi strani je vojaški del proračuna leta 2023 z 858 milijardami za desetino večji kot lani in skoraj trikrat presega kitajskega, desetkrat ruskega. Vojaški biznis in vojne so ameriški sveti gral, zato niso del pogajanj o fiskalnem prepadu. Dodatno zadolževanje ZDA na finančnih trgih pa zahteva troje, prevlado dolarja kot svetovne valute, zaupanje v stabilnost ameriškega gospodarstva in ameriško vojaško premoč v svetu. Prva dva ekonomska pogoja se majeta, tretji pojasnjuje, zakaj Washington in orožarski biznis potrebujeta vojne. Militarizacija ZDA in sveta je ekonomski pogoj ameriške eksistence.

Zapleti spominjajo na leto 2011 in dolgotrajna pogajanja Obamove administracije, ko so sporazum dosegli dva dni pred iztekom roka. Kompromis je vseboval povišanje meje zadolževanja in poseben nadzor nad znižanjem izdatkov. Toda kreditni ratingi ZDA so se znižali, stroški zadolževanja pa povečali. Za letos velja podobno. Razlika je zgolj v tem, da so zdaj razmere še slabše zaradi inflacije in višjih obrestnih mer, večje zadolženosti države, vedno bolj izpostavljene hladne vojne z Rusijo in ekonomske s Kitajsko. Za nameček so pred vrati politične volitve s starimi grotesknimi akterji, Bidnom in najbrž tudi Trumpom, s političnim razkolom in notranjim razkrojem države. V preigravanju rešitev ni veliko alternativ. Biden lahko ukrepa mimo zakonov, da reši svojo ekonomsko razvojno agendo, toda politično lahko sproži nevarno ustavno krizo. Republikanci na drugi strani z blokado proračuna sprožijo ekonomsko in socialno krizo, toda tvegajo, komu bodo volivci naprtili krivdo zanjo. Na voljo je še vrsta drugih nomotehničnih trikov, a vsi zahtevajo novo sodelovanje vlade in centralne banke, drugačno razumevanje dolžniške ekonomike, tudi globalne ureditve sveta. Že zgolj začasen bankrot države bi povzročil popoln ekonomski in finančni kaos doma in na globalni ravni.

Preprosto: če želijo v ZDA rešiti svojo kožo, bodo morali spremeniti domačo ureditev in sprejeti nova mednarodna politično-ekonomska pravila igre. Zdajšnja fiskalna regulacija ogroža ekonomsko stabilnost ZDA, torej jo bo treba politično zamenjati. Konec brezmejnega kreditnega razvoja države in prelivanja tuje akumulacije v ZDA zaključuje njihovo svetovno dominacijo. To pomeni trd ekonomski pristanek na novih političnih tleh. Tu ni veliko dilem, vprašanje je le, kdo bo plačal zapitek. EU trenutno že tiči v tej ameriški vinoteki.