Komentar / Osamosvojiteljska histerija

N'toko

12. 5. 2023  |  Mladina 19  |  Žive meje

Po navadi ne posvečam pretirane pozornosti političnim govorom na proslavah ob praznikih. Njihova vsebina je generična, govorci se zlijejo z zvoki harmonike in vrvežem izza gasilskih klopi v splošen festivalski šum. Govori so, ker se tako na proslavah pač spodobi. Letos pa se jim v tednih, ko se vrstijo partizanski in delavski prazniki, vseeno nisem mogel izogniti. Z vsakega odra, zaslona in iz vsakega zvočnika je namreč odmevalo »osamosvojitev … osamosvojitev … osamosvojitev …«. Začelo se je z Janševim shodom proti ukinitvi muzeja slovenske osamosvojitve, potem sem na dan OF na glavni državni proslavi slišal, da je bil partizanski boj dejansko boj za samostojno Slovenijo, le da so vmes komunisti ugrabili gibanje. Potem sem nekaj dni kasneje na delavski proslavi za prvi maj moral poslušati isto pridigo zgodovinarja Janka Prunka … Tudi zgodovina delavskega boja je menda v resnici le zgodovina slovenske osamosvojitve! Nato so bili celo pohod ob žici in druga obeležja v spomin na partizanske zmage preplavljeni z isto retoriko – med drugim je Milan Kučan izkoristil obletnico osvoboditve Vrhnike, da je predlagal zamenjavo spomenika revoluciji na Trgu republike s spomenikom – ne boste uganili – osamosvojitve!

Kaj točno se je zgodilo, da so politiki in zgodovinarji vse praznike, s katerimi se spominjamo različnih zgodovinskih zmag mednarodnih gibanj, pretvorili v ritual osamosvojiteljske samohvale? Mar nimamo za to že vse polno drugih državnih praznikov? In kako smo prišli do interpretacije zgodovine, po kateri so se vsi delavci in kmetje doma in v tujini vso zgodovino dejansko borili le za uresničitev »tisočletnih karantanskih sanj«, in končno dočakali prihod odrešenika v obliki Janše, Bavčarja, Kučana in Peterleta? Levica in desnica ob vsaki priložnosti družno tekmujeta v tem, katera bo agresivneje obsodila komunistično revolucijo in se razglasila za pravega junaka boja za samostojno Slovenijo. Še ko se zgodi čudežni prelom tabujev in si Sašo Hribar drzne na glas izreči, da osamosvojitvene vojne nikoli ni bilo, mora to storiti s stališča »Slovenca pod orožjem«, ki se je »z vsem srcem boril za odcepitev Slovenije od Jugoslavije«.

Nobenega drugega zgodovinskega dosežka in nobenega drugega cilja za prihodnost ni kot »osamosvojitev … osamosvojitev … osamosvojitev …«.

Vsa ta propagandna histerija je še toliko bizarnejša, ker zanjo dejansko ni nobenega geopolitičnega konteksta. Slovenije nihče ozemeljsko ne ogroža, nihče ne dvomi o njeni suverenosti, niti je ne spodkopava nobena domača politična sila. Velik del prebivalstva sploh ni živel v drugi politični ureditvi kot v kapitalistični Sloveniji! Kaj torej žene politike v nenehno dokazovanje legitimnosti samostojne Slovenije? Zakaj morajo vsak zgodovinski in celo vsak sodobni svetovni dogodek tolmačiti v jeziku osamosvojitve? Ko je bila korona, so govorili o osamosvojitvi. Ko je Rusija napadla Ukrajino, so govorili o osamosvojitvi … Minister Marjan Šarec, ki je bil med razpadom Jugoslavije star 13 let, je prav ta teden iz predala potegnil Janševe propagandne teze in pomodroval o podobnostih vojne za Slovenijo z vojno v Ukrajini. Nihče me ne bo prepričal, da so slovenski politiki ideološko razdeljeni – prav vsi trpijo za isto osamosvojiteljsko norostjo.

Pri politični eliti tistega časa je stvar razumljiva. Pred dokončnim odhodom s prizorišča si želi zabetonirati svoje spomenike in muzeje. Če že za sabo ni pustila nobenih trajnejših družbenih institucij, hoče vsaj zamenjati partizanske spomenike s svojimi romantiziranimi podobami. Ti ljudje bi radi bili na naših trgih namesto Tita, Kidriča, Kardelja … Radi bi bili tudi formalno ustoličeni kot očaki naroda, ki so uresničili tisočletne sanje zatiranega ljudstva. In da bi to dosegli, morajo izbrisati vso zgodovino, ki se je dejansko zgodila do njihovega političnega vzpona, in iz leta 91 narediti leto 0. Morajo nas prepričati, da pred tem ni bilo nobenih omembe vrednih dosežkov, nobenih zmag ali junaštev. Če pa so že bili, so obstajali le zato, da so utrli pot resničnim junakom slovenskega naroda. Opravka imamo s starajočimi se pripadniki političnega razreda, ki ne loči projekta slovenske države od projekta svoje lastne kariere; in zdaj mislijo, da lahko slovenski narod preživi le tako, da bodo njihove kariere ovekovečene z nekaj tisoč osamosvojitvenimi mavzoleji.

A kot vidimo, je mlajša generacija politikov prav tako zgubljena v zgodovinski megli, četudi iz drugih razlogov. Novi voditelji so skupaj s samostojno Slovenijo podedovali nelagodno vprašanje: čemu je ta pravzaprav sploh namenjena? Kaj točno naj počne zdaj, ko so »tisočletne sanje« uresničene? Odgovori niso prijetni. Kajti ne glede na razmeroma ugodno življenjsko raven srednjega sloja prebivalci Slovenije v ničemer ne odločajo o svoji prihodnosti. Država dejansko deluje kot manjša nemška občina, brez lastnih ekonomskih, proizvodnih in finančnih temeljev. Nima niti regionalnega vpliva niti besede pri pomembnih mednarodnih temah. Prepuščeni smo na milost in nemilost mednarodnim borznim trzljajem, ekološkim turbulencam in kapricam tujih vojaških avanturistov. In kar je še huje, tudi kriz v lastnem sistemu ne zmoremo rešiti … Kot bi naše gospodarstvo, zdravstvo, šolstvo in stanovanjsko politiko vodila kaka tuja sila. Vse bolj vidimo, kako med obljubami o reformah novi vladi pojema sapa. Kaj je torej smoter »samostojne Slovenije«, ko v njej ne moremo odločati o svoji prihodnosti? Nič čudnega, da se politiki tako radi zatekajo k samonanašalnim sloganom o osamosvojitvi: »Slovenija je, ker je osamosvojitev, in osamosvojitev je, ker je Slovenija.« Imamo to, ker smo to želeli, in moramo si to želeti, ker to imamo.

Velika škoda je, da vsako pomlad puščamo temu kartelu ozkoglednih političnih karieristov, da nam interpretira spomin na največje delavske in partizanske zmage. Če bi lahko za trenutek utišali njegove blodnje, bi namreč slišali ravno nasproten zgodovinski nauk: da samostojna Slovenija nikoli ni bila edini cilj naših prednikov. Da so se skupaj z ljudmi vseh narodnosti žrtvovali za drugačen svet, za mir in za boljšo prihodnost naslednjih generacij … Na teh temeljih so kasneje gradili skupno državo in gibanje neuvrščenih. Razpad Jugoslavije zato ni bil nekakšna ljudska zmaga, ampak žalostni propad vseh teh prizadevanj. V tem zgodovinskem loku je bila slovenska odcepitev kvečjemu nujno zlo. In če si želimo boljše prihodnosti za naslednje generacije, to nujno zlo ne sme postati skrajni horizont našega političnega mišljenja.