Komentar / Ko to tamo peva?*

Vlado Miheljak

19. 5. 2023  |  Mladina 20  |  Dva leva

»Jaz mislim, da mora Trg revolucije, ki simbolizira republiko Slovenijo, pač biti posvečen vrednotam osamosvojitve in ničemur drugemu.«
— Lojze Peterle je dojel, da radikalno rušenje spomenikov spada le na trg izvornega imena (Tiskovna konferenca VSO, 10. 5. 2023) )

»Moja ideja je bila spomniti, da so pravi junak osamosvojitve državljanke in državljani, ki so glasovali za samostojnost na plebiscitu in potem zavarovali to odločitev v odporu zoper agresijo jugoslovanske armade. Leta 1990 in 1991 ni bilo delitve na leve in desne, na ’komuniste in nekomuniste’, kot se delitev poskuša zdaj umetno ustvarjati za nazaj. Politika se je takrat oblikovala v tesnem sozvočju s hotenjem ljudi po razdružitvi in osamosvojitvi.«
— Milan Kučan o razlogih predloga spomenika osamosvojitve (Intervju za Delo, 12. 5. 2023)

»… Poglejte, novi zakon o RTV, torej ta sprememba, je razveljavila vse tiste določbe, ki so omogočale razrešitev članov programskega sveta – ni jih več.« – Kaj to pomeni? Da imajo neskončni mandat? »Nimajo več mandata, ker je njihov mandat prenehal po črki zakona, zdaj imajo samo še obveznost opravljati še naprej svojo funkcijo do konstituiranja novega sveta. To pa je ustavno sodišče zadržalo. In novi svet se ne more konstituirati in to se sedaj vleče ad infinitum.«
 — Rajko Pirnat o težki pravni zagati razrešitve pat pozicije javne televizije (Odmevi TVS, 16. 5. 2023)

»Napačni so šli na Evrovizijo.«
— Janez Janša se je na Twitterju odzval na pevski izliv Urške Klakočar Zupančič med slavnostnim govorom na Poljani (Twitter, 13. 5. 2023)

Pa tako dobro je že kazalo. Najprej smo se rešili Janše, potem pa še Pahorja. A je veselje hitro skopnelo. Namesto originala smo dobili tri majhne Pahorje. Kajpak Goloba, Klakočar Zupančičevo in Pirc Musarjevo. Res ga ne dosegajo ali celo presegajo, a hkrati nobeden od njih več ne postavlja v ospredje političnega žargona, ampak so politiko kot delo za javno stvar prestavili na oder izkazovanja takšnih ali drugačnih nepolitičnih talentov in okusov. Slej ko prej slabih okusov in zelo zmernih talentov. To ni dobro. Če je bila to cena, da smo se rešili Janše in Pahorja, smo drago plačali. Pa še nobenega jamstva ni, da prvemu, s sedanjim zmedenim in neprepričljivim delovanjem, ne trasirajo poti nazaj na oblast. In predvsem se bojim, da je škoda novega sloga nepovratna. Da poslej za resno politiko oziroma politično zastopstvo preprosto ne bo več prostora. Da bo postala politična arena predstava všečnosti, klovnovstva in neobrzdanosti.

Seveda je odvisno tudi od tolerance javnosti in medijev. Ko se je lansko leto Urška Klakočar Zupančič sprehodila mimo navzočih na državni proslavi kot kakšna nadobudna starleta po rdeči preprogi prizorišč filmskih ali glasbenih festivalov, smo odpovedali. Morali bi jasno sporočiti, da je nova politika dobila mandat za reševanje države iz objema avtoritarne politike janšizma, ne pa za postavljanje lastne osebe in lastne samoočaranosti nad dogodki, zaradi katerih dobijo oder in svojih pet minut. Takrat so jo mnogi poskušali braniti, da ni bilo nič narobe. Češ, zgolj sproščenost namesto zategnjenosti janšistične politike. No, tisto, kar je bilo pri Janši in njegovem režimu narobe, ni bila premajhna sproščenost, ampak prevelika avtoritarna vnema. Če se ne bo nihče ojunačil povedati, da predsednica državnega zbora in predsednica države nista dobili mandata zaradi glasbenega, ampak domnevnega političnega posluha, pa zlasti, da mora obstajati pri predsedniku vlade in (ta čas še) vodilne politične sile v državi ločnica, pravzaprav berlinski zid, med formalno vlogo in zasebnim življenjem in hotenjem, bo vse skupaj spodletelo, še preden se bodo zares spopadli s posledicami janšizma.

Saj ne rečem, res ni enostavno. Lovke janšizma so ujele državo in družbo v celoti. In še dolgo bo čutiti posledice. A rešitev gotovo ni, da sedaj poskušajo sanirati posledice janšistične politike z janšističnimi metodami. Vsak odmik od legalizma pomeni legitimiranje te iste Janševe politike. Pa naj bodo to »kadrovski inženiring« ali zadnja dejanja obupa v poskusu sanacije javne televizije. In prav na prepričljivi, a legitimni razrešitvi te bo ta vlada padla ali obstala. Past, ki jo je nastavil Janša, je res skoraj popolna. Nobena bližnjica ne bo rešila problema. Prej ga bo poglobila.

No, je pa Kučanov predlog spomenika osamosvojitve presenetil vse. Desnico, njegove levoliberalne somišljenike in – tako se zdi – celo njega samega. Desnici je zaprl usta, levica je predlog brala in poslušala z odprtimi usti. Predlog temelji na mitu o zgodovinski enotnosti. No, funkcija mitov ni v razkrivanju, ampak v nadomeščanju resnice. In čas za osamosvajanje je zaznamovan z enim takim mitom. Mitom enotnosti. Enotnosti ni bilo ne prej ne kasneje. In tudi takrat ne. Enotnost smo preprosto zaigrali, ker s(m)o imeli od nje vsi koristi. In to je zadostovalo, da se je projekt »tisočletnih sanj« uresničil. In naj ima spomenik. Pod pogojem, da se ne rušijo obstoječi. A ta pogoj bo, ko si vsi opomorejo od presenetljivega Kučanovega predloga, spet izzval neskončne prepire.

Kakorkoli že. Prej smo se prepirali o muzeju osamosvojitve, sedaj ga bo zamenjeval prepir o spomeniku zgodovinske enotnosti v času osamosvajanja. Napredek je očiten.

*Originalni naslov legendarnega filma Kdo tam poje? Slobodana Šijana iz leta 1980. Rojenim po Titu priporočamo ogled tega filma.