Komentar / Ameriška agenda EU

dr. Bogomir Kovač

19. 5. 2023  |  Mladina 20  |  Ekonomija

Poti mednarodnih odnosov v EU postajajo vse bolj prepletene in zmedene. Spominjajo na politično-ekonomski kaos in usodno nesposobnost političnih elit na začetku 20. stoletja, pred začetkom prve svetovne vojne, ki se je nato prek vrste kriz prevesila v drugo. 20. stoletje je očitno pokrilo troje: razvojni triumf zahodne tržne družbe, vojno naravo njene imperialne moči in njen protislovni zaton. In rusko-ukrajinska vojna postaja točka tega preloma. Dosedanji mednarodni politično-ekonomski red se ruši, novega pa nismo sposobni niti domisliti niti uresničiti. Nikogar več ne zanimata miroljubna koeksistenca držav in njihova globalna ekonomska soodvisnost. Ekonomsko izsiljevanje in politični strah postajata prevladujoče globalno lepilo in hkrati slepilo prevar in novih vojn. EU kot najbolj obetavni projekt povojne mednarodne ureditve je sredi tega viharja brez pravega kompasa. Bruselj se je znašel v zagati. Zadeva mir v Ukrajini, protislovne odnose s Kitajsko in tudi strategijo razogljičenja. Mir naj bi dosegli z vojno, odnose s Kitajsko naj bi podredili interesom ZDA, zeleno transformacijo pa spremenili v nov tehnološki imperializem. Evropski kozmopolitizem se je očitno razbil na čereh ameriškega unilaterizma in lastnih razvojnih protislovij.

Danes je jedro bruseljske politike namenjeno Ukrajini. EU se je v razmerju do zunanjih sovražnikov in nasprotnikov EU nenavadno poenotila. Njena politična zgodba je tu razmeroma jasna. Ukrajina je napadena država, Rusija želi prikrojiti meje suverene države, oboje ogroža dosedanjo povojno ureditev, pravo in vrednote EU. Zato v tej vojni želi pomagati Ukrajini politično, ekonomsko in vojaško. Politična podpora je neproblematična, ekonomska je zašiljena s širitvijo sankcij proti Rusiji, vojaško pa skrbno odmerja, količinsko in defenzivno. Zelenski na nedavnih političnih obiskih v Italiji, Nemčiji, Franciji in Veliki Britaniji ni presegel teh zamejitev. EU se ne želi neposredno zaplesti v konflikt z Rusijo, Ukrajini obljublja novo prihodnost, hkrati pa bistveno zamejuje odnose z Moskvo. Ekonomske sankcije bo zato nadaljevala, četudi bi sklenili mir, poplačilo svojega angažmaja v Ukrajini pa naj bi poplačali z zaplembo ruskega premoženja. EU skupaj z ZDA po lastni presoji širi sankcije tudi na druge države, ki bi želele sodelovati z Rusijo. Politično-ekonomske posledice teh odločitev so že tu, z energetsko in fiskalno krizo, inflacijo in stagnacijo, naraščanjem desnega populizma in nacionalizma. EU je tu očitno postala nesojena žrtev lastnih zablod.

ZDA že dolgo ne skrivajo svojih strateških interesov. Želijo vojaško oslabiti Rusijo kot velesilo, zadržati EU v položaju odvisne zaveznice in ogroziti Kitajsko kot osrednjo nasprotnico. Njihov interes je predvsem za vsako ceno zadržati dominantno vlogo v svetu, ki ga najbolj neposredno ogroža Kitajska. Od tod ameriški protekcionizem in ekonomski nacionalizem, prava tehnološka in ekonomska vojna proti Kitajski, sklepanje različnih ekonomskih, političnih in vojaških zavezništev proti njeni globalni vlogi. ZDA so pri tem pripravljene žrtvovati vse prejšnje koristi spodbujanja globalizacije in liberalizacije. Že nekaj let v imenu svoje nacionalne varnosti omejujejo trgovino in sodelovanje s Kitajsko in EU naj bi počela podobno. Toda EU je mnogo bolj odvisna od Kitajske kot ZDA, potrebuje jo zaradi svoje izvozne naravnanosti in širokih dobavnih verig, kot partnerja in konkurenta. Kitajska je recimo leta 2022 presegla Nemčijo pri izvozu avtomobilov, pri njihovi elektrifikaciji je v nesporni prednosti. Toda Kitajska v okviru svojih štirih globalnih pobud (BRI, GDI, GST, GCI) še vedno ponuja partnerstvo, čeprav Bruselj od tega vse bolj odstopa. Italija je to pred dnevi javno demonstrirala na državni ravni, nemški, francoski in širši poslovni svet pa zahtevajo sodelovanje. Če bo EU politično sledila ZDA pri stopnjevanju političnih napetosti in ekonomski izolaciji Kitajske, bo ekonomsko izgubila še drugič. Dejansko EU v ameriškem spopadu z Rusijo in sporu s Kitajsko nima pravega izhoda. Rešitev je politična osamosvojitev EU od ZDA in večja ekonomska avtonomija, ki prinaša koristi. Moraliziranje o skupnih vrednotah Zahoda je smešno, ekonomsko samomorilsko.

ZDA so EU že zdavnaj potisnile v drugorazredni politični položaj brezzobega ekonomskega statista. Pobirajo koristi od vojne v Ukrajini in strateške tekme s Kitajsko. EU so odrezale od cenenih energetskih ruskih virov in jo sedaj silijo v poslovni trk s Kitajsko. ZDA so EU ponižale z razstrelitvijo plinovoda Severni tok, uničujejo njeno ekonomsko konkurenčnost in socialno solidarnost, povzročajo nove politične delitve. Zato EU ne ustreza niti sedanji unipolarni svet ZDA niti multipolarnost okoli novih centrov moči, predvsem Kitajske in Rusije. Preveč je ekonomsko vpeta in odvisna, da bi lahko pristala na jaltsko zanko novih interesnih delitev. Veliko bolj ji politično-ekonomsko ustrezajo povezovalni helsinški mirovni duh, politična ekvidistanca do velesil in hkrati ekonomska povezanost na globalni ravni. To je evropska »tretja pot«.

Danes je jasno, da skupina BRIC postaja ekonomsko močnejša od G-7, razvojno bolj dinamična in politično vplivna. Krepi se tudi politično jedro svetovnega juga, nekdanji svet neuvrščenih. Lahko tu EU svoj sloviti kozmopolitizem usmeri k skupnim ciljem preživetja človeške civilizacije? Trajnostni razvoj je strategija politične koeksistence, združevanja ekonomskih raznolikosti, povečanje odgovornosti za enakopravnost držav, svobodo in pravičnost ljudi. Če bo EU opustila dosedanjo hipokrizijo neoliberalne ameriške agende, lahko povrne zaupanje sveta v lastni razvojni model. EU lahko tu uspe zaradi njene privlačnosti in ne moči, ko stavi na mir in ne vojne. Samo tako lahko EU preživi in svoj poraz spremeni v zmago.