Komentar / Vladavina strahu

Heni Erceg

19. 5. 2023  |  Mladina 20  |  Hrvaška

Tale naš je razkril strah zbujajoče teroristične grožnje, ki jih je menda deležen vsak dan, in Banske dvore – od koder tako simbolično vlada – obdal s kordonom policistov z dolgocevnim orožjem. Kajti brezimni teroristi samo čakajo, da se dokopljejo do hrvaškega premiera, ki se je v resnici domislil starega recepta – sejanja strahu med nezadovoljne državljane, ker nekateri »grozijo z zrušitvijo ustavne in demokratične državne ureditve«. Hm, demokratične? Tako zelo, da se izbranci z barikadami in policijo varujejo pred drhaljo, kar je drugo ime za državljane, čeprav se ti skoraj ne oglašajo, o kakem resnem uporu pa lahko samo sanjamo.

Tisti drugi, tam v Srbiji, pa se sploh ne prikaže več iz svojega bunkerja, s kamerami je neposredno povezan s televizijskimi studii od RTS do TV Pink in Happy, temi zarjavelimi trobentami nacionalistične norosti srbskega despota Aleksandra Vučića. Ta – verjetno zaradi »terorističnih groženj z zrušitvijo ustavne in demokratične ureditve« – ni zbral niti toliko poguma, da bi se sestal z nesrečnimi starši, katerih otroke je pobil njihov 14-letni vrstnik. Vučić se trese za lastno rit, in to ne brez razloga, in se je odločil, da bo nacijo vsaj dvakrat na dan nagovoril prek svojih TV-postaj – njegove pa so pravzaprav vse – in zdaj, skrit na varnem, v kamere kot blazen blebeta, kdo vse je kriv za smrt teh otrok ali za stanje uma otroškega morilca, to pa so, vemo, zahodne vrednote, videoigre, ameriški filmi in hrvaški mediji … Seveda nikakor ni krivo družbeno ozračje v Srbiji, ki ga zgolj s krajšimi brezkrvnimi prekinitvami desetletja proizvajajo zadrte nacionalistične elite v povezavi z najhujšimi mafijskimi klani, ni krivo niti to, da je nacija do zob oborožena, zaradi česar Srbija velja za evropsko državo z največ orožja. Dobro, niti Hrvaška ni kaj prida krotkejša, tudi tu ima vsak bedak doma pravo orožarno, Srbijo je osupnilo to, da tokrat govorimo o morilcu, ki je še deček. Oče, pripadnik beograjske družbene elite, ga je seveda že zamlada naučil ravnati z orožjem, ga vodil na streljanje, ker je hotel, da fant postane resnični srbski junak, doma pa je imel pravcato zbirko pištol in pušk. Tako se je, kot v vsaki drami, pištola z začetka zgodbe navsezadnje morala sprožiti in ubiti devet otrok, Srbijo pahniti v obup in na beograjske ulice prignati na tisoče državljanov, ki protestirajo. Proti čemu? Nasilju?

In to v Beogradu, kjer zgradbe krasi kar 280 muralov s podobo vojnega zločinca Ratka Mladića, odgovornega za smrt 8000 Bošnjakov v Srebrenici v času, ko je sedanji srbski vladar vreščal, da bo dal za vsakega mrtvega Srba pobiti sto muslimanov. V državi, kjer že leta po volji volivcev – vsakršna podobnost s Hrvaško je namerna – vlada poblazneli despot s stranko okorelih skorumpiranih nacionalistov, ki obožujejo svoje vojne zločince. Ti so tvorci družbene ureditve, ki poraja nasilje in sovraštvo in zavrača priznanje krivde za vojne v devetdesetih letih, ko se je Vučić, takrat Miloševićev sluga, s puško v rokah plazil po vzpetinah nad Sarajevom, od koder so Srbi strahopetno pobijali vse, kar se je v mestu premikalo. Nikoli priznana krivda za zločine na Hrvaškem, v Bosni, na Kosovu, storjene z blagoslovom srbske pravoslavne cerkve, je izoblikovala narod, ki diktatorje ruši na ulici, tako kot je svojčas – na ulici – zrušil Miloševića.

Toda na ulicah zdaj ne vidimo več samo državljanske opozicije, skupin intelektualcev in mojih prijateljev, utrujenih od neskončnih pohodov in svaril, da sedanja politična elita Srbijo pokopava v družbeni mrak in samoizolacijo, ampak po njih korakajo tudi vsi opozicijski malopridneži, nadvse podobni Vučiću, ker v Srbiji, prav tako kot na Hrvaškem, državljanske opozicije pravzaprav ni. So samo posamezne skupinice, ki jih politični vodje v svojih medijih, tam in tukaj, razglašajo za teroriste in tuje plačance. Neustrašne leve opozicije ni.

Zato lahko vzroke za množični zločin v Srbiji pojasnjuje znameniti doktor znanosti, ki meni, da otrokom škodijo spletne igre, in se sklicuje na lepšo preteklost, ko so otroci polnili albume s sličicami ter hodili na izlete in na morje s Počitniško zvezo. Lahko pa bi, doda, »otroci tudi pogozdovali goličave«, in nato cinično omeni gozdove okoli Sarajeva, ki jih je menda sam zasajal, in »jih bomo morda spet potrebovali«.

Starševsko odgovorno se je ta znanstvenik oglasil na TV Happy – Vučićevi hišni televizijski postaji –, čeprav je njegov sin še nedavno s pištolo grozil v krčmi, oče pa ga je branil, češ da se »otrok mora s čim igrati«. Tudi sam je pogosto mahal s pištolo, in to ne le v TV-studiih, ampak tudi na terenu, in to tujem, kajti ta izvedenec za psihologijo pobijanja se imenuje Vojislav Šešelj in je najbolj znan srbski vojni zločinec, četniški vojvoda, ki so ga v Haagu obsodili na 11-letno zaporno kazen zaradi pobijanja in preganjanja Hrvatov v Vojvodini in na Hrvaškem.

Ta, ki je dan po pokolu otrok v Beogradu pojasnjeval vzroke za zločin in brezobzirno omenjal Sarajevo, je sam sestavljal sezname za likvidacijo vojvodinskih Hrvatov, leta 1991 pa rjovel, da je »otroke iz mešanih zakonov treba pobiti«. Mar torej Srbija pod Vučićem zdaj živi v svojem vojnem letu 1991? In mar nima politična elita te države prav, ko trdi, da »sistem deluje«? Da, enako kot na Hrvaškem, kjer sistem prav tako deluje. S slavljenjem domačih vojnih zločincev, tako imenovana kultura spominjanja pa ne seže dlje od ustaškega pozdrava »Za dom spremni«.