Komentar / Predlog zakona o splošni amneziji

Vlado Miheljak

26. 5. 2023  |  Mladina 21  |  Dva leva

»Slovenija je vložila prošnjo za članico VS @UN na izrecno prošnjo ameriških in evropskih zaveznikov v EU in @Nato. Ki nudijo slovenski diplomaciji vsestransko pomoč pri zagotavljanju podpore v Generalni skupščini OZN. … [Slovenija] bi sedež izgubila le v primeru, če bodo nad nami obupali zavezniki, ki so nas prosili za kandidaturo. Zaradi odkritih proruskih stališč obeh predlagateljev aktualne PRS @nmusar, Kučana in Türka. Ki de facto usmerjata tudi @vlada RS. Kar tuji diplomati pri nas težko spregledajo.«
— Janša računa na neuspeh države Slovenije s kandidaturo za nestalno članico VS OZN kot na svojo veliko etapno zmago (Twitter, 22. 5. 2023)

»Na pobudo Katedrale Svobode je danes v Ljubljani potekala razprava o aktualnem stanju v državi. Slovenijo čaka razmislek o tem, kako naprej, so se strinjali sogovorniki. Med drugim so govorili tudi o pobudi za postavitev spomenika osamosvojitve, ki bi moral slovenski narod združevati in ne deliti, menijo.«
— (STA, 17. 5. 2023)

»Kaj je najhuje na stara leta? Najhuje je to, da se spominjaš mladosti.
— Dialog iz Lynchevega filma Resnična zgodba (The Straight Story, 1999)

Janša ima po svoje prav, Slovenija je res dežela komunistov. Redko odkritih, nostalgičnih, večinoma prikritih, ki so se odrekli nominalni ideologiji, ohranili pa boljševiško metodo. Prvak med temi je gotovo prav on. Janez Janša. Kako zmore uskladiti in prebaviti svoj bogati partijski CV z aktualnimi stališči ter delovanjem, ni politično vprašanje, ampak bolj klinično. Hja, ko (po)govor nanese na ideološko ujetost in aktivistično zaslepljenost ne sicer vedno zvestih, a vendarle ubogljivih in upogljivih partijskih sopotnikov prejšnjega režima, bi moral Janša ne le molčati, ampak si natakniti papirnati škrnicelj na glavo, da ga ljudje ne bi spoznali oziroma se ga spomnili.

Pred dnevi so na pobudo tako imenovane Katedrale svobode imenitni gostje občinstvo zabavali z razgrinjanjem pogledov na temo aktualnih razmer v državi. Če bi kakšen poslušalec zaradi dolgočasnega ponavljanja prežvečenih floskul zadremal in se ob morebitnem spontanem aplavzu brez občutka za čas in prostor naenkrat zbudil, bi se prav lahko zgodilo, da bi za hip pomislil, da je na kakšnem partijskem sestanku. Namreč, v prvih vrstah so sedeli razni partijski jambreki, rupli, petriči. In sploh se po televizijskih posnetkih zdi, da so v dvorani tudi sicer prevladovali bivši komunisti. O njihovi politični zgodovini pač ne more biti dvoma. Dilema ostaja le, ali gre za konvertite (spreobrnjence) ali zgolj za apostate (odpadnike). Po žargonu in slogu sodeč slej ko prej za slednje.

No, če imajo drugi težave z napačno preteklostjo, ima sam Janša težave tudi z napačno sedanjostjo in – verjetno – prihodnostjo. Zato sabotira in minira vse, celo tisto in takšno državo, ki je sicer po njegovem okusu. Če ni pod njegovo taktirko. To se je lepo videlo ob silnih prizadevanjih sedanje oblasti in zlasti ministrice Fajonove, da bi Slovenija pridobila zadostno podporo za kandidaturo za mesto nestalne članice Varnostnega sveta OZN. Kaj je naredil tokrat? Pravzaprav je njegova subverzija, njegov napad na državo zgolj v tem, da je enkrat izjemoma govoril resnico; razkril je pravo ozadje slovenske kandidature. Zanimivo, Sloveniji poleg Janše tudi kritični patrioti ne privoščimo, da bi bila s kandidaturo uspešna. Ker bo cena (samoponiževanje, ubogljivost ...) visoka. Slej ko prej previsoka.

Preteklosti ni mogoče preprosto odpisati, odmisliti, potlačiti. Simptom udari vedno znova na plano; tudi in predvsem, ko to najmanj želimo. No, lahko pa zapovemo kolektivno pozabo. Zato predlagam, da za pretekli čas, pretekle vloge in dejanja namesto splošne amnestije razglasimo splošno amnezijo. Zakonski okvir, ki bo zapovedal in omogočil, da ljudje z nepravo zgodovino pozabijo svojo vlogo in da njihovo vlogo pozabijo tudi drugi.

No, nisem pa prepričan, ali bi bila to rešitev tudi za Janšo, kajti svet njegovih travm in preganjavic je močnejši od vsakršne formalne regulative. Ne more brez konfliktov, brezkompromisnih spopadov … totalnih vojn. Zato bo, dokler bo politično deloval, Slovenija ujetnica njegovih demonov. Ker ga očitno in predvsem preganja neprava vloga v preteklosti za lik, kakršnega gradi v sedanjosti. Pravkar je objavil, da je Slovenija pahnjena v državljansko vojno (!?). Državljanska vojna? Že ko se je po prvih pluralnih volitvah 9. maja 1990 prvič sestala (takrat še) skupščina in je pokojni Bučar patetično razglasil »konec državljanske vojne«, je bilo to takrat skrajno deplasirano. Povojne generacije so že zdavnaj odmislile svet polarizacij. Za državljansko vojno morata biti (vsaj) dve kompaktni in voljni poziciji na okopih. In nova retorika nove Demosove politike je takrat kvečjemu rahlo priprla vrata obnovljenemu kulturnemu boju.

Vsekakor pa Slovenija v aktualnem času je v vojni. A ne v državljanski, ampak v vojni, ki jo je slovenski državi napovedal Janez Janša.