Komentar / Delavec podjetnik

N'toko

26. 5. 2023  |  Mladina 21  |  Žive meje

V zadnjem mesecu je bil dosežen eden večjih, verjetno kar zgodovinskih prebojev delavskega gibanja v Sloveniji. Dostavljavci hrane, ki delajo za tako imenovani platformni podjetji Wolt in Glovo, so se združili v sindikat in tudi organizirali svojo prvo opozorilno stavko. Težko si je predstavljati, kako zahtevno je povezovanje toliko delavcev, ki z različnimi življenjskimi situacijami, različnimi statusi in celo različnimi državljanstvi drvijo eden mimo drugega v lovu na naslednje naročilo. Da so zbrali moč in pogum za stavko, kaže na to, da so njihove delovne razmere res dosegle dno. Žal pa so pri podajanju zahtev za kolektivno pogodbo naleteli na isti problem kot številni zunanji izvajalci pred njimi – korporaciji Wolt in Glovo se z njimi enostavno nočeta pogajati. S hladnokrvnim cinizmom sta multinacionalki, ki vsem na očeh izigravata slovensko zakonodajo in se izogibata zagotavljanju osnovnih delavskih standardov, zdaj sklicujeta na slovensko zakonodajo, češ da jima ta prepoveduje pogajanja z njihovimi dostavljavci! Prav ste slišali – delavec, ki cele dneve v modri uniformi z velikim napisom »Wolt« vozi hrano po mestu, je v resnici »samostojen« podjetnik, ki se kot tak ne sme kolektivno pogajati z Woltom. S tem naj bi, pazite, kršili zakone o konkurenci!

Ovira, na katero so trčili dostavljavci, ni nova. Wolt in Glovo sta zgolj izpopolnila, sistematizirala in digitalizirala uničevanje delavskih standardov, ki poteka že dolga leta. Nobena skrivnost ni, da se podjetja izogibajo neposrednemu zaposlovanju delavcev kot hudič križa in iščejo vedno nove načine, kako jih prikrajšati za pravice, ki jim pripadajo po zakonu. Že pred desetletji smo lahko na razgovorih za službe slišali zahteve, da »te bomo vzeli, če si odpreš s .p.«. In že pred desetletji so se pojavile agencije, ki delujejo kot posredniki med delavcem in firmo. Korporacije poskušajo med sabo in delavcem vzpostaviti čim večjo »varnostno razdaljo«, da ne bi slučajno bili oni odgovorni za njihove prispevke, malice, bolniške, porodniške ali regrese. To je šlo že tako daleč, da v številnih panogah komaj še najdeš kakega delavca s pogodbo o zaposlitvi pri šefu, za katerega dejansko dela. Kar danes doživljajo dostavljavci, so pred njimi taksisti, čistilke, fotografi, prevajalci … vsi so se spremenili iz delavcev nekaterih podjetij v »samostojne podjetnike«, ki plačujejo lastne prispevke in nosijo stroške za lastno opremo in vse ostalo. In ker so na papirju postali podjetja, jim šefi vsakič znova povedo, da se ne smejo združeno pogajati za tarife, ker bi šlo za »kartelno dogovarjanje med poslovnimi subjekti«.

Prav tako že vsi zelo dolgo vemo, da gre pri tem za čisto izigravanje zakonov. Vsi opazovalci že toliko časa pišemo o tem, da smo pri ponavljanju ene in iste poante že dolgočasni. Toda sindikati doslej niso upali dovolj agresivno ugrizniti v to zoprno temo – medtem ko so se jim prekarne oblike dela zažirale v vse panoge, so večinoma gledali stran, kot da ne bi vedeli, kako ravnati z novimi »delavci podjetniki« in kako jih vključiti v svoje vrste. Še več, na marsikaterem delovnem mestu so sprejeli dejstvo, da eden ob drugem delata dva delavca s povsem različnim naborom pravic. Samozaposleni so postali »ta zunanji« in njihov položaj je postal samoumeven. Ključno vlogo je pri vsem tem odigrala država, ki ni le gledala stran, ampak aktivno spodbujala prekarizacijo. Namesto da bi takšne ambicije firm omejevala, je izkoriščevalske korporacije dobesedno vabila v Slovenijo, namesto da bi preganjala njihove prakse, jim je celo prilagajala zakonodajo – nazadnje je nekdanji minister za infrastrukturo Jernej Vrtovec spreminjal prometni zakon, da bi lažje v Slovenijo pripeljal platformno korporacijo Uber. In seveda je tudi v lastnih institucijah posnemala prakse korporacij ter s programi in politikami storila vse, da bi se število »delavcev podjetnikov« napihnilo prek vsake razumne mere.

Velik dosežek takšne državne politike je bila tudi splošna sprememba mentalitete. Ko spremeniš delavca v podjetje, je ta prisiljen razmišljati kot podjetje. Dostavljavci so dober primer, kako deluje ta trik: v nasprotju z redno zaposlenimi delavci, ki hočejo urejen tempo dela, rigorozne varnostne standarde in redne inšpekcije, si dostavljavci želijo čim bolj ohlapnih regulacij prometa, varnosti, delovnega časa … Sistem jih sili, da poskušajo prihraniti pri stroških dela (ki jih plačujejo oni in ne firma), da se izogibajo prometnim omejitvam (brez prekrškov in napačnih parkiranj ne morejo učinkovito opraviti dovolj dnevnih dostav) in da seveda silijo sami sebe onkraj vseh fizičnih zmogljivosti (40-urni delovni teden mnogi doživljajo kot omejitev, saj v tem okviru ne morejo dovolj zaslužiti). Da o nadležnem plačevanju davkov in kazni sploh ne govorimo. Tako postajajo politični interesi delovnih ljudi enaki interesom podjetij – čeprav so delavci, kot vsi ostali, navijajo za politike, ki so všeč njihovim šefom … za deregulacijo, za fleksibilizacijo, za nizke davke. In glede na to je treba poudariti, da je zadnji val organiziranja samozaposlenih delavcev pravi čudež. Ne glede na strukturne omejitve in državno propagando se čedalje več ljudi prepoznava kot delavce, ki bi jim morale pripadati pravice kot vsem ostalim.

Kljub žalostni sliki je danes jasno, da ne živimo več v neoliberalnih 90. letih in v predkriznih letih 21. stoletja, ko je bila »podjetniška samoiniciativnost« povzdigovana v nebo. Danes živimo v postbrexitovski in postcovidni Evropi, ko so celo veljaki v Bruslju spoznali, da je stanje na področju delavskih pravic alarmantno in da EU kot politični projekt ne more preživeti, če ne zmore regulirati niti najbolj vulgarnih izkoriščevalskih metod mednarodnih korporacij. Iz samega središča neoliberalizma tako prihajajo nove direktive, da naj države vendarle odprejo kolektivna pogajanja za vse oblike dela. V Nemčiji in drugih državah so platformna podjetja že regulirana, sindikati dostavljavcev pa so priznani socialni partnerji. Pri nas sindikati dostavljavcev, sindikati kulturno-ustvarjalnih delavcev in drugi zahtevajo podobno kolektivno urejanje svojih področij. In nihče več ne kupi laži izkoriščevalcev, da to ni zakonsko mogoče.