Komentar / Druščina na SDH

dr. Bogomir Kovač

26. 5. 2023  |  Mladina 21  |  Ekonomija

Plače uprave in sistem nagrajevanja v okviru SDH so sredi maja dvignili nov oblak političnega prahu, v ozadju pa razkrili stare tegobe korporativnega upravljanja. Očitno se tudi z novo Golobovo vlado in prevetritvijo upravljavsko-vodstvenih ekip na SDH ni nič spremenilo. Želena depolitizacija korporativnega upravljanja je žalostno utonila v novi politični kloaki vsestranskega sprenevedanja. SDH je z leti sicer izboljšal upravljavske standarde in protokole svojih naložb, ohranil pa stare interesne manire in abotnost razlag svojih ravnanj. Nelogičnosti in nepremišljenih postopkov je po nekaj mesecih delovanja SDH od jeseni 2022 preprosto preveč za ohranitev potrebne verodostojnosti uprave in nadzornega sveta. Tu so ponavljajoči se zapleti z njunim političnim kadrovanjem in vedno znova spori o nagrajevanju obeh ekip SDH. Zaveze razvoju in javni odgovornosti, konkurenčnosti in učinkovitosti državnega premoženja so temeljni okvir delovanja SDH. Plače in nagrade niso njihov prvi pogoj, temveč posledica. Očitno tega deležniki SDH niso želeli ali zmogli razumeti. In to je problem.

Poglejmo najprej protislovno fenomenologijo zadnjih zapletov. Nadzorni svet SDH (NS SDH) je 4. maja 2023 s pitijskim sporočilom objavil svoje sklepe. Očitno je največ javne pozornosti zbudil dokument s sila čudaškim naslovom: Priporočila in pričakovanja SDH. Gostobesedno besedilo na 75 straneh naj bi podalo specifična priporočila in pričakovanja vodstva SDH do povezanih in odvisnih družb s kapitalskim deležem države. Seveda je vsa ta čudna zmes priporočil in pričakovanj, normativnih usmeritev in vrednot brez jasne obveze in odgovorne zaveze šolski primer nejasne korporativne ureditve. Priporočila niso standard, pričakovanja niso merilo, če ostanemo pri abecedi. In da bo zmešnjava upravljavske diskontinuitete še doslednejša, naj bi vse skupaj posodobljali vsaj enkrat na leto. Ponudili so okvir za dogovarjanje o korporativnem upravljanju v najboljši maniri samoupravnega voluntarizma stare komunistične »dogovorne ekonomike«. Seveda, takšen dokument je sod smodnika. In počilo je hitro, na samem vrhu, pri upravi SDH.

V protislovnih interpretacijah ni povsem jasno, ali ima dokument univerzalno vrednost in velja tudi za upravo SDH ali pomeni zgolj njeno orodje. Vsekakor so sporna povišanja prejemkov uprave SDH sprejeli ločeno, na marčni seji NS SDH. O tem niso posebej poročali, razkrili in objavili pa so nove prejemke na spletni strani SDH. Torej sta tedaj uprava in NS SDH menila, da sta ravnala prav in strokovno, odgovorno in ustrezno. Ko so reči po dobrem mesecu razburile politično srenjo, so sledila prva pojasnjevanja glede večjega obsega dela in odgovornosti, pa usklajevanja za nazaj, celo višjega davčnega primeža za naprej … In po viharju negodovanj je NS potem sprejel pobudo uprave za preklic uskladitve plač. Očitno sta uprava in NS SDH pri svoji oceni širših »družbenopolitičnih razmer« in presoji učinkovitosti delovanja družbe naredila veliko strokovno napako. Ogrozila sta verodostojnost svojega delovanja, ki velja za temelj odgovornega upravljanja in vodenja družbe. Ko se izgubi zaupanje v profesionalnost odločanja, učinkovitost vodenja in očitno slabo presojo tveganj, pade vse drugo. Če tega ne zmorejo urediti pri svojih plačah, kako bodo obvladovali druge, težje razvojne naloge. V nekoliko sarkastičnem duhu priporočil krovnega dokumenta ne eni ne drugi očitno ne izpolnjujejo naših pričakovanj. Menedžerske nagrade in domačijsko korporativno upravljanje pa so Golobova stara Ahilova peta. Zato se sedanji korporativni zapleti na SDH ne bodo zlepa politično razpletli.

Sporne zgodbe z visokimi menedžerskimi plačami veljajo tudi drugod, najvišje so v ZDA, nekaj nižje v Evropi, kjer prednjačita Švica in Luksemburg, sledijo VB, pa Nemčija in Francija, nordijske države plačujejo menedžerje najmanj … Višina prejemkov je odvisna od velikosti korporacij in uspešnosti, manjši del so plače, drugo so bonusi, pogosto v obliki delniških opcij. Povprečje najbolje plačanih menedžerjev v ZDA je nad 25 milijonov USD, v EU nad 6 mio eur. Seveda so to plačila za velike globalne korporacije nad 120.000 zaposlenih in nad 50 milijardami evrov prometa. Primerljivost teh plačil z drugimi družbami je seveda nemogoča in nesmiselna. Pomembnejša so druga sporočila. Plačila top menedžerjev rastejo neprimerljivo hitreje kot plače delavcev, hitreje od borznih indeksov. Stopnja neenakosti se zato skokovito povečuje, poslovna uspešnost pa pada, poslovne krize zaradi slabega vodenja in neučinkovitega upravljanja naraščajo. Višje nagrajevanje top menedžerjev je preprosto neproduktivno, celo pogubno.

Sodobne razmere so tako negotove, da zahtevajo radikalno spremembo poslovnih modelov in strategij podjetij. Na drugi strani postajata največja ovira razvoja pomanjkanje delovne sile in razbijanje globalizacije na meddržavni ravni. Poslovna in ekonomska transformacija podjetij in držav postaja ključ vodenja sprememb na čim bolj preprostih in razumljivih temeljih. Manj postaja več, hierarhije so preteklost, partnerstva, vključenost in nova mrežna ekonomika so rešitev. Predvsem pa šteje poslovna prilagodljivost na nove tehnološke in finančne spremembe, stagflacijske razmere in globalne tržne delitve. SDH očitno teh trendov nikjer posebej ne omenja, deležniški koncept ostaja v ozadju. V ospredju so problemi nagrajevanja in njihovi kompenzacijski učinki.

Najbolje plačane menedžerske službe niso toliko povezane s kognitivnimi sposobnostmi in poslovno uspešnostjo kot z iznajdljivostjo in interesi. Logiki trga in politike sta si tu podobni, bogati obogatijo, privilegirani stopnjujejo svoj vpliv. Zato meritokratske elite na neenakih izhodiščih brišejo sledi svojih rezultatov. Od tod konformizem vsakokratne druščine na SDH in njihovih političnih botrov.