Komentar / O postavljanju spomenikov

Jože Vogrinc

26. 5. 2023  |  Mladina 21  |  Javna pamet

Zdi se, da je spomenik med banko in skupščino v središču prestolnice tukajšnje dežele tema, o kateri ima mnenje vsak njen prebivalec, pripravljen pa ga je deliti z vsemi. Če na kratko povzamem stanje duha in nravi, hočejo eni obdržati na trgu spomenik revoluciji, drugi bi revolucijo zamenjali z osamosvojitvijo, revolucijo pa spravili v muzej in pod ponjavo, če se spomenik že ne vrže v zrak. Tretji bi obdržali oba, a se ne morejo zbogati, koliko večja naj bo osamosvojitev in koliko bolj sredi ploščadi naj stoji. Tudi ti tretji pa so se pripravljeni zlasati in popljuvati, ker so nezdružljivih mnenj, kaj naj spomenik/--a pomeni/-ta, kdo naj bo najbolj zaslužen za postavitev itd. itn.

Komu dati prav, sploh ni vprašanje. Ni treba imeti mnenja o vsem. Za obče dobro in za dušni blagor je treba hvaležno odkloniti mnenje, da je treba imeti mnenje o vsem, kar pade na pamet pridelovalcem mnenj. Bolj prav od mnenja o spomeniku nam bo prišlo trdno stališče do postavljanja spomenikov.

Bistveno je tole: spomenik nam zelo malo pove o tistem, kar ali kogar naj bi predstavljal ali simboliziral; več nam pove ali pokaže o postavljavcih spomenika. Najprej je postavljen kot spomenik postavljavcu. Ko je čas tistega, komur ali čemur v čast in spomin je bil postavljen, že zdavnaj mimo, morda, če imamo srečo, spregovori o kiparju ali arhitektu, ki ga je naredil in/ali projektiral. Če ne postane turistična znamenitost ali muzejski primerek, golobi mirno serjejo po njem. Dokler pa je spomenik nov, je plastična propaganda za oblast, ki si je s postavitvijo simbolično prisvojila dominanten kraj v središču države.

Koga zanima, kdo je Michelangelu poziral za Davida? Nam kip kaj pove o svetopisemskem Davidu in boju z Goljatom? In kaj nam Praksitelov kip pove bodisi o Afroditi iz Knidosa bodisi o Frine, ki je baje pozirala zanj? Kar vemo o Frine, vemo od antičnih pridelovalcev mnenj, ohranilo pa se je v glavnem zaradi kopije kipa, pripisanega znamenitemu kiparju. Za sodobno ravnanje s kipi imajo pomen zgleda Rodinovi Calaijski meščani: mestne imenitnike, ki so se vdali angleškim osvajalcem, je upodobil kot navadne ljudi, ki so neradi sprejeli težko odločitev v prid svojemu mestu, zato naj spomenik stoji na tleh, med kamnitimi možmi naj hodijo po vsakdanjih opravkih njihovi živi someščani. Naročniki, mestna oblast v Calaisu, so bili razočarani, da spomenik ni monumentalen, in so ga hoteli imeti na visokem podstavku. Vprašanje za kviz: kdo je zmagal v sporu med postavljavci spomenika in kiparjem? Na kratki rok oblast. Na dolgi rok pa ne.

Kaj nam pove o postavljavcih spomenika osamosvojitvi in odstavljavcih spomenika revoluciji prerekanje v medijih? Vsi soglašajo, da je revolucija bila in da se je zgodila tudi osamosvojitev. Ali drži vsaj to? Ali mi primerjava zdajšnjosti s časom, ko je bil Tršarjev spomenik postavljen, potrjuje, da je Slovenija danes samostojna? Oglejmo si to na praktičnih zgledih iz vsakdanje izkušnje!

Za obče dobro in za dušni blagor je treba hvaležno odkloniti mnenje, da je treba imeti mnenje o vsem, kar pade na pamet pridelovalcem mnenj.

Pred 50 leti smo bili sodržavljani solastniki večine vsega, kar je Slovenija imela. Zdaj je zasebna lastnina sveta, to pa ima za podmeno tudi svetost tega, da so eni brez nje. Bistveni ekonomski vzvodi politične samostojnosti so last globalnega kapitala. V času postavitve spomenika revoluciji smo denar nalagali v slovensko banko, zdaj je ta banka prodana. S slovenskega letališča smo potovali z letali v lasti skupne države, zdaj smo brez letalske družbe in brez letališča. Slovenske politike, kot je bil Kardelj, so v svetu spoštovali zaradi kapitala, ki sta ga skovala NOB in revolucija. Vohunska letala, ki so kršila jugoslovanski zračni prostor, je JLA sestrelila. Kako pa naj svet spoštuje take, ki takrat, kadar so v opoziciji, tožarijo svojo državo v Strasbourgu in Bruslju? V Washington ali Rim jim niti ni treba hoditi, saj ambasadorji obiskujejo slovensko oblast kar peš. Denarna politika centralne banke EU je popolnoma zunaj vpliva slovenske države. Prednost terjatev upnikov do slovenskega proračuna je zapisana v ustavi, kar temeljni dokument države spreminja v zadolžnico. In ko je Evropska unija (naša trenutna »širša domovina«) ponižana v kolonijo, ki si ne upa niti priznati, da jo je njena močnejša zaveznica v Natu brez odpora naredila za kolonijo z diverzantsko teroristično akcijo v Baltskem morju, smo primorani priznati, da je samostojnost Slovenije fikcija.

Festival pluralnosti mnenj o spomenikih sredi Ljubljane lahko čara osamosvojitev in jo nariše s poljubnimi barvicami, z rdečo in belo in črno, z rumeno in modro vse do mavrice, v poljubni tehniki in pri poljubnem naročniku, pa iz osamosvojitve ne bo pričaral tudi samostojnosti. Spomenik bo priča dnevnih ambicij in zdrah, in ko pride do kompromisa, bo plod premirja. Ne bo mogel biti izraz česa drugega kakor kompromisarstva s figo v žepu in naveličanega, bledega uradnega nacionalizma. Ne čudite se, če bo sprožal tudi nostalgijo po veri v revolucijo. Ko bo to zdraho zamenjala katera druga, bo mnenje o spomeniku na svoj nezamenljivi način izrazila še lokalna ptičja populacija.