Grega Repovž

2. 6. 2023  |  Mladina 22  |  Uvodnik

Uvodnik / Čas za splošno stavko

Čeprav v slovensko javnost ta izraz še ni prodrl, ima nesorazmerno povečevanje cen in s tem inflacije, že uradno ime: imenuje se inflacija pohlepa. Pohlep je tisti, ki zvišuje cene, ne dražji energenti, ne višje plače in višje cene financiranja – za nesorazmerji stoji kar pritlehni pohlep. Kapitalizem destabilizacijo in zmedo vedno znova izkoristi za ustvarjanje dodatnih dobičkov, to je za kapitalizem praznik.

Velja se spomniti lanskega leta, ko so cene elektrike zaradi vojne ponorele, pa čeprav ni bilo nobenega pomanjkanja: veliki in manjši (tudi slovenski, celo pretežno državni) trgovci z energenti so zgolj zlorabljali vojno in strah. Šlo je za nizkotno vojno dobičkarstvo. A to lahko opazujemo še danes: gospodarstvo kriči, da ga lomijo posledice dveh kriz, še vedno govorijo o visokih cenah energentov, čeprav so te cene že zdavnaj padle na predvojne ravni. Da morajo zato zviševati cene – če jih poslušamo, komaj dihajo, zahtevajo pomoč države in napadajo vlado, čeprav so bile pomoči v Sloveniji primerljive na primer z nemškimi.

Neprijetno pri tem je, da jih podatki vedno znova razkrinkajo. Že pretekli teden je v Mladini Monika Weiss razkrila podatke agencije za javnopravne evidence in storitve, da je pomemben del slovenskega gospodarstva lani končal ne le z dobički, pač pa z rekordnimi dobički. Skupaj 70.071 gospodarskih družb v Sloveniji je namreč izkazalo 6,09 milijarde evrov neto čistega dobička – kar je kar sedem odstotkov več kot predlani, ko je bil skupni neto čisti dobiček 5,7 milijarde evrov. Bilo naj bi težko leto.

A vrnimo se k izrazu inflacija pohlepa. To namreč ni izraz, ki bi si ga izmislili v tedniku leve politične usmeritve ali kakšni sindikalni centrali, ampak o pohlepu kapitala, ki je pomemben dejavnik in krivec za inflacijsko spiralo, v katero je od lani ujeta tudi Evropa, govori kar prva dama Evropske centralne banke: Christine Lagarde je 4. maja sama opozorila na marže, ki da jih podjetja nekaterih sektorjev višajo in si v času visoke inflacije povečujejo dobičke. A kot vedno je v Evropi teh zlorab razmer več, bolj ko se premikamo proti jugovzhodu. In kot razkrivajo kar slovenski javni podatki o visokih dobičkih v letu 2022, je Slovenija med tistimi državami, kjer so si podjetja z dvigovanjem cen dala prav malce duška, z drugimi besedami, vojno dobičkarstvo so zajemala z veliko žlico.

Kaj je sploh mogoče storiti? Zgolj opazovati? Naj prebivalci množično hodimo v Avstrijo in Italijo po hrano in druge življenjske potrebščine? Naj se tolažimo s tem, da so hrvaška podjetja še pogoltnejša, ker so tam cene (tudi zaradi hkratne uvedbe evra) še toliko bolj podivjale? Ali naj le besno primerjamo cene in se jezimo – ker na primer v Trstu kepica dobrega sladoleda stane do dva evra, v Milanu in Benetkah do 2,5 evra, v Ljubljani pa kar 2,9 evra, hkrati pa se tolažimo, da na Hrvaškem za kakovostno kepico odštejejo kar 3,5 evra?

Vlada je ta teden uvedla obvezno poročanje o doseženih cenah v celotni nabavni verigi proizvodnje in prodaje hrane – od kmeta do trgovca. Namen je torej nadzorovati, kdo v verigi je tisti, ki najbolj zvišuje ceno, ki torej najbolj vpliva na inflacijo, kdo je torej vojni dobičkar. Nekaj učinka bo to brez dvoma imelo. A ne rastejo le cene hrane. Cene storitev so prav tako podivjale, vsi pa izkoriščajo dejstvo, da smo v inflacijskem obdobju prebivalci izgubili občutek, koliko naj bi v spremenjenih razmerah sploh kaj stalo.

Poglejmo zadevo z druge plati: če imajo torej v Sloveniji višje cene storitve in izdelki, po višini davkov pa smo primerljivi z zahodnoevropskimi državami, hkrati pa so tudi dobički višji kot v drugih evropskih državah, zakaj torej plače v gospodarstvu niso višje? Kaj nam to kaže? Predvsem da so zaposleni v slovenskem gospodarstvu šibkejši. Zakaj so šibkejši? Ker so tudi sindikati šibkejši, sindikalna organiziranost je na vse nižji ravni, ljudje po letih diskreditiranja sindikatov preprosto ne razumejo več, da je njihova sindikalna neorganiziranost (nevčlanjenost v sindikate) v neposredni korelaciji z višino njihove plače. Ne, slovenski gospodarstveniki niso tako dobri, so pa zato zaposleni brez dvoma neprimerno šibkejši kot tisti v zahodnih državah. Še več, problem je tudi nevednost: večina slovenskih zaposlenih na primer ne ve, da imajo zaposleni po praktično vseh evropskih državah že v osnovnih nacionalnih kolektivnih pogodbah določeno 13. in tudi 14. zagotovljeno polno plačo, da imajo v večini držav v povprečju tudi do osem dni dopusta več … in še številne druge pravice. Predvsem pa bistveno višje plače.

V Sloveniji so sindikati javnega sektorja močni, žal pa tega ne moremo reči za sindikate, ki delujejo na področju gospodarstva. Prav izjemni dobički, izkazani v lanskem letu, so jasen znak slovenskim sindikatom, da morajo zahtevati novo nacionalno kolektivno pogodbo in zahtevati tudi na področju dela uvedbo evropskih standardov – o katerih tako radi govorijo menedžerji, ko gre za njihove dohodke. Čas je torej za novo delavsko ustavo, torej novo nacionalno kolektivno pogodbo, za dodatne dneve dopusta, za dodatne pravice, za uvedbo polne 13. in 14. plače – čas je, da se odpre vprašanje z Zahodom primerljivih kolektivnih pravic. Čas je, če bo treba, tudi za splošno stavko. In vlada? Čas je, da ta stopi na stran zaposlenih in sama sproži ta pogajanja – ker je to področje, ki je že vrsto let nedotaknjeno, zmaličeno, področje, kjer Slovenija najbolj zaostaja za Zahodom. Saj vendar hočemo biti primerljivi z Evropo?