Komentar / Bitka retorik izključevanja in sodelovanja

Bernard Nežmah

2. 6. 2023  |  Mladina 22  |  Pamflet

Predsedniški kandidat in član SDS Anže Logar je ustanovil Platformo sodelovanja, med ustanovnimi člani pa so nekdanji minister SD Jernej Pikalo, Alja Brglez, nekdanja svetovalka predsednika Boruta Pahorja, direktor Beletrine Mitja Čander, skupaj ducat ustanovnih članov. Kultura dialoga in razpravljanje brez tabujev sta postavljeni kot izhodišče.

Je to nova stranka? Do rednih volitev so še tri leta in slovenska zgodovina beleži, da so vse zmagovite nove stranke nastale tik pred volitvami in ne leta pred tem. Tako Jankovićeva Pozitivna Slovenija, Cerarjev SMC, Šarčev LMŠ in Golobovo Gibanje Svoboda. Formula uspeha je jasna. Toda platforma ni stranka, je način, kako Logarjeva politika dobi institucionalni okvir. Je to le blef ali prinaša kak novum? Ko je bil Pikalo še v vrhu SD, je polemiziral z visokim politikom SDS, zdaj z njim sodeluje, ne da bi se odrekel socialdemokratskih načel. Primer sodelovanja med politikoma različnih idejnih nazorov. V resnici dejstvo, da se pogovarjaš in poslušaš sogovornika, ni tektonski preobrat v družbi. Toda v aktualni Sloveniji je že to čudo. Predsednik vlade Robert Golob občuje s političnimi tekmeci na en sam način, da jih apriori zavrača in smeši. Kaj je njegov običajni odgovor na vprašanja, ki mu jih v državnem zboru zastavljajo poslanci SDS? - Premočno ste izgubili volitve in tri referendume, torej vaša politika nima teže. Takorekoč vsakič oživlja svojo zgodovinsko zmago. Če je bilo to samoumevno takoj po razglasu volilnih izidov, če tak odziv nekako še sprejmemo tri mesece kasneje, pa isti besednjak vnovič in vnovič, celo po letu dni, kaže na lik politika, ki svet gleda le skozi prizmo: zavezniki vs sovražniki.

Ko je torej Logar ustanovil Platformo, se je premier v naslednjih urah odzval, češ, da je to le zavajanje ljudi, saj da se Logar nikoli ni kritično odzval na izjave Janeza Janše. Za Goloba je torej Janša merilo sveta: katerokoli svojsko politično dejanje storiš, moraš najprej povedati, da se ne strinjaš z Janšo. Zlobneži bi rekli, da gre za bolestno obsedenost z vodjo opozicije. Obenem pa drža gospodarja, ki določa politični prostor tako, da določi, kaj mora lider nove asociacije reči, če hoče biti kredibilen.

Seveda pa prihodnost Logarjeve politike ni odvisna od tega, kaj si o njej misli predsednik vlade. Bolj ko bo njegova vlada krojila usodo države z izključevanjem svojih kritikov, večjo težo bodo pridobivale besede tega, ki bo demonstriral kulturo dialoga in sproščenosti.

Ko so ministrici Asti Vrečko očitali, da je ukinila Muzej osamosvojitve, je prizadeto odgovorila – nikakor, samo združili smo ga z Muzejem novejše zgodovine. Na zadnji seji vlade pa so sprejeli sklep, da se stavba na Poljanski cesti, ki jo je dobil ob ustanovitvi za popotnico novi muzej, izvzame iz lastništva združenih muzejev. Kaj to pomeni? Ministrica, ki skrbi za razvoj muzejev, je odločila, da bo zdaj krovnemu Muzeju novejše in sodobne zgodovine vzela veliko stavbo. Muzej osamosvojitve, ki je ostal brez imena, pa je izgubil še matične prostore. Torej ga je dobesedno fizično izbrisala.

Vladna ukinitev dneva spomina na žrtve komunističnega režima je bila resda hipen rez, toda dan bo živel še naprej. Zdaj se opozicija in svojci žrtev oglašajo in terjajo od vlade, da naj poskrbi, da njene službe izdajo mrliške liste še nekaj tisočim, ne znano kje pobitim. Če država z represivnim aparatom likvidira množice njenih nasprotnikov, je kljub vsemu njena civilizacijska dolžnost, da sorodnikom žrtev priskrbi vsaj mrliške liste. V časniku Dnevnik je takoj po ukinitvi spominskega dne najti dolgo pismo državljana, ki množični poboj Romov in njihovih otrok 1942 opravičuje: kateri vojaški poveljnik pa jih ne bi dal pobiti, saj mu je bilo jasno, da bodo živi Romi izdali italijanskim okupatorjem partizansko lokacijo? Neverjetno – v imenu vojaške strategije so dovoljeni poboji civilistov. Tako piše v enem osrednjih dnevnikov!????????????

Ko bi premier ne ukinil memorialnega dne in bi nastopil z govorom, v katerem bi se poklonil spominu pobitim romskim civilistom, bi vsekakor prispeval k širjenju civiliziranega pogleda na zgodovino vojnih zločinov.

Je pa premier slavil ob potezi Ustavnega sodišča, ki je odpravilo zadržanje novega zakona o RTV. Reč je pravi unikum, saj je sodišče, ki je o zadevi že enkrat glasovalo, samo od sebe sklenilo, da bo ponovilo glasovanje in odpravilo svojo prejšnjo odločbo. Si je predstavljati, da bi sodnik v zadevi razsodil, potem bi se pa čez čas premislil in napisal diametralno nasprotno sodbo???

Bilo bi zanimivo slišati o tej pravni akrobatiki nekdanjega dekana Pravne fakultete Borisa Furlana, ki ga je partijski režim dobesedno iz dekanske sobe vrgel v ječo in nato na montiranem procesu obsodil na smrt, nato pa pomilostil na dvajsetletno zaporno kazen. Ko sem pred tedni pisal, da se na fakulteti niso oddolžili njegovemu spominu s tem, da bi mu postavili kip, sem iz različnih naslovov prejel demanti, da moje trditve ne držijo, da so mu že na začetku tisočletja postavili kip v senatni dvorani. Mea culpa, v mislih sem imel pač akcijo skupine okrog ljubljanskega župana Hribarja, ki je na začetku 20. stoletja sklenila postaviti spomenik Prešernu, ampak ne v sejni sobi mestnega županstva, temveč na javnem mestu, kjer ga vidijo vsi mimoidoči.