Komentar / V Tukididovi pasti

dr. Bogomir Kovač

2. 6. 2023  |  Mladina 22  |  Ekonomija

Srečanje zahodnega cvetobera najrazvitejših držav skupine G-7 v Hirošimi konec maja 2023 je v svet poslalo jasno sporočilo. G-7 je danes bolj povezan kot kadarkoli, ZDA so v njem dobile trdno oporo svoje vodilne vloge. Politična revitalizacija skupine temelji na skupnih geostrateških stališčih do Ukrajine, Rusije in Kitajske, ekonomskega razvoja, podnebnih sprememb, celo jedrske razorožitve in premagovanja globalne revščine. Skupina se je povsem poenotila glede svojih globalnih političnih nasprotnikov, manj jasne so njene namere. Osrednji nasprotnik zahodnega sveta je več kot očitno Kitajska. Ameriško-kitajsko rivalstvo postaja vedno večja grožnja, obramba Pax Americana vedno nevarnejša. ZDA branijo svoj hegemonistični položaj in ustaljeni mednarodni red za vsako ceno, od ekonomskega kaosa do nove svetovne vojne. Očitno je svet vse bližje stari antični Tukididovi pasti glede zamenjave hegemonije dveh držav. O miroljubni koeksistenci držav in preudarni novi ekonomski ureditvi sveta v Hirošimi, mestu strahotnega civilnega zločina ZDA ob koncu druge svetovne vojne, nismo slišali besede. Novo sovraštvo in zamere se vedno porajajo na izmaličenju zgodovinskega spomina.

G-7 je stara politična medvladna druščina, prvotno spočeta 1976, v obdobju naftnih ponudbenih šokov, porajajoče se stagflacije, desetletju ameriškega opuščanja brettonwoodskih dogovorov. Dvajset let kasneje, po nespornem zmagoslavju ameriškega liberalnega kapitalizma, so sprejeli medse tudi Jelcinovo Rusijo, G-8 je postal znanilec nove dobe politične vključenosti in ekonomskega povezovanja. Še bolj je to poslanstvo prišlo do izraza leta 2008, ko je začela delovati skupina G-20 z ducatom velikih in pomembnih razvijajočih se držav, Kitajsko, Indijo, Brazilijo … Pred veliko recesijo leta 2009 se je zdelo, da bodo klub G-8 razpustili na račun G-20, toda kriza je spet strnila vrste bogatih držav. Rusijo so zaradi priključitve Krima leta 2014 izključili, kasneje so jo nekatere članice s Trumpom na čelu želele vrniti, pa se je leta 2018 Moskva sama odrekla klubu, ohranila pa svoj položaj v G-20. Pet let kasneje so reči postavljene na glavo. Rusija ima v G-7 status politične sovražnice, Kitajska osrednje ekonomske nasprotnice, G-20 pa je znotraj novih delitev izgubljena alternativa. Srečanje G-7 v Hirošimi je izvrsten dokaz tega.

Skrbno pripravljeni uradni dokumenti odpirajo klasična multilateralna vprašanja, toda dejanski poudarki so drugje. Najprej je tu v ločeni izjavi brezpogojna podpora Ukrajini in razširitev ekonomskih sankcij do Rusije. V ozadju je torej nespremenjena agenda nadaljevanje vojne do končnega zloma Putinovega režima, tudi Rusije. Drugo posebno sporočilo je posledica japonskih prizadevanj o jedrski razorožitvi, toda brez jasne agende. Prizadeva si za vrnitev opuščenih sporazumov o neširjenju jedrskega orožja (NPT) in zlorabi jedrskih poizkusov v vojaške namene (CTBT). To pa je še daleč od dejanskih namer razoroževanja. Tretja agenda je namenjena ekonomski varnosti članic G-7 in je neposredno uperjena proti Kitajski. Voluntaristična presoja, kaj ogroža ekonomsko varnost držav, od sodobnih tehnologij do tržnih prevlad, določa nove ekonomske sankcije. Če so Rusijo zadele ekonomske sankcije zaradi vojne, naj bi Kitajsko prizadele zaradi obvladovanja kritičnih tehnologij in surovin. Skratka, kitajski ekonomski razvoj je treba zamejiti z vsemi sredstvi, preprečiti njene diplomatske politične poti in ekonomsko prodornost. V sedanji globalni politični krizi sveta je G-7 očitno dobil nov zagon in smisel obstoja. Toda na kakšnih temeljih!

Novi identitetni kapital zahodnega sveta je spodbujati vojno s sovražno velesilo brez lastnih žrtev (Rusija). Širiti ekonomske sankcije kot orožje in orodje za ohranitev lastne globalne dominacije (Rusija, Kitajska). Imeti monopolno pravico odločanja o mednarodnem pravu in moralni integriteti, pravičnosti in enakosti glede na lastne interese (razvijajoče se države »svetovnega juga«). Zahod se tu na vsakem koraku koplje v lastni hipokriziji. Največ vojn in žrtev je po drugi svetovni vojni povezanih s hegemonijo ZDA. Ekonomska prevlada razvitih držav temelji na izkoriščanju in neenakosti, njihove ekonomske sankcije so prizadele na stotine milijonov najrevnejših držav, kot bumerang ga je sedaj doživel srednji sloj držav G-7. In ne nazadnje je povojni globalni red spočet v interesu razvitih držav, »tretji svet« pa že desetletja zahteva enakopravnejšo in pravičnejšo ureditev. Toda zakaj zaustaviti mednarodno trgovino z Rusijo, če države G-7 sredi največjih sankcij še vedno trgujejo z njo? Kako politično sankcionirati več kot sto držav, na tisoče podjetij po svetu, ki preprosto ne želijo prekiniti odnosov z Rusijo, še manj s Kitajsko? Kako sredi pravnega reda globalnega tržnega liberalizma upravičiti konfiskacijo ruskega premoženja zgolj na temelju voluntarističnih presoj, kot so to nekdaj počeli komunisti? Očitno smo obtičali v načrtovanem kaosu sprememb, ki ga nihče ne zmore in ne želi rešiti.

Z nekaj helenističnega pridiha govorimo o Tukididovi pasti, v kateri so se pred več kot 2500 leti v rivalstvu za hegemonistično prevlado znašle Atene in Šparta. Tridesetletna vojna med mestnima državicama je na koncu privedla do njunega skupnega propada. Tisoč let kasneje se je sesul Rim zaradi notranjih protislovij, manj zaradi zunanjega rivalstva. Oboje je aktualno danes. Tukididovo past smo nazadnje doživeli ob razpadu imperijev v prvi svetovni vojni, danes ameriško-kitajski trk razkriva podobne norosti in nevarnosti. V Južnokitajskem morju je skrito vojaško vozlišče svetovne trgovine in političnih interesov. Žal pa se politiki tega sveta, od najmočnejših držav do slovenskega kokošnjaka, ne zavedajo, da so v Tukididovi pasti. Zato je mir danes psovka, vojna pa božji dar.